OD Dunaja do Ljubljane

Pred nami je tradicija "vrha" - summitry, osebno dogovarjanje vladarjev velikih sil, če hočete. Tradicija, stara kot svet, v vsakem primeru pa v njeni senci živimo od časov, ko je bila hladna vojna le nevarnost. Torej od časov Teherana, Jalte, Potsdama ali Roosevelta, Churchilla in Stalina. Vendar bi začel pri Dunaju.

"Komunizem bo nasledil kapitalizem," je rekel prvi. "Varujmo se neposredne konfrontacije vojaških sil," je rekel drugi.

"Ne morem zagotoviti, da se ideje ustavijo na ruski meji," je rekel prvi. "Največja nevarnost je, da ena stran napačno presodi interese in politiko druge," je rekel drugi.

"Nisem proti marksistični vladi v neki državi, sem pa proti spremembi ravnovesja sil," je še dodal, vendar mu je prvi odvrnil: "Vojne za osvoboditev naroda so svetinja."

To je bil Dunaj leta 1961. Pogovarjala sta se na svojem prvem srečanju, ki je bilo eno samo razočaranje, brez trohice medsebojnega razumevanja, vendar z veliko medsebojnega nezaupanja. Hruščov in Kennedy.

Kot da stojimo pred Armagedonom. Sovjeti so širili krila. Američani so nasprotnika poskušali pripraviti, da bi sprejel racionalnost. Koliko časa je minilo! Kako so se vloge - po splošnem mnenju namesto dveh le še ena "supersila" - korenito spremenile.

Po Dunaju je Hruščov grozil s sporom glede statusa Berlina. Ko se je tudi ta živčna vojna nehala - sovjetski voditelj je bil nesramen, ni pa bil nor -, je nastopil trenutek jedrske resnice na Kubi. Ker je človeštvo preživelo tudi to soočenje z mogočim uničenjem, naj bi bilo jasno, da smo se tretji svetovni vojni, konflagraciji največjih sil, izognili za vedno. Vendar se ni tako mislilo.

Vse do Rejkjavika leta 1986 smo živeli, kot da nismo sposobni realno razumeti stvari, pod psihološkim pritiskom mogoče konflagracije Američanov in Sovjetov (Rusov). Nemogoče se je zdelo mogoče. Dramatične napovedi nevarnosti so si kar sledile. V trenutkih ugibanja so v obeh taborih sedeli zagovorniki obzirnega popuščanja in sarkastični skeptiki.

Brežnjevu se je leta 1972 v Moskvi posrečil ugrabiteljski trik. Nixona in Kissingerja - brez njunega spremstva - je, tako po kozaško, zvabil na dačo, kjer so ju trije sovjetski politbirojevci bombardirali z obtožbami in mračnimi napovedmi, preden je, nenadoma, zaključen Salt-1, prvi resni dogovor o omejitvi jedrskega arzenala.

Izmislili so si ingeniozno formulo, ki pomeni neuravnovešeno uravnovešenost: števila in vrst raket ne bodo zmanjšali za točen odstotek, ampak "pomembno". Gromiko, sicer suh in dolgočasen, se je pošalil: "Mi smo pomembno zadovoljni, celo več kot 50-odstotno."

V Rejkjaviku - Reaganovo srečanje s hudičem v liku dobrohotnega Gorbačova - je globoko medsebojno nezaupljivost smešno zamenjala scena tovarištva. Skoraj je prišlo do dogovora o uničenju jedrskega orožja kot takega! Reagana so komaj ustavili njegovi strokovnjaki, med katerimi je predsednikov pomočnik Adelman rekel, da je "predsednik edini človek, ki se ga ne sme poslušati, ker ni zanesljiv vir informacij o naši poziciji".

Odnosi med supersilama so torej preresna stvar, da bi jih kar tako prepustili voditeljem ...

Ne eni ne drugi, ne Američani ne Sovjeti (Rusi), še niso slutili - in v tem tiči zmedenost tega obdobja -, da so "posebni odnosi med supersilama" na pragu naravnega konca. Zgradba iz vezi, ki sta jih Brežnjev in Nixon v sedemdesetih še hotela razviti v "kondominij" nad svetovno politiko, se je strmoglavo zrušila na ruski strani. In spet brez svetovnega potresa. Če je torej kaj veljalo za odnose med velikima silama - za razliko od odnosov med majhnimi in najmanjšimi -, potem je to sposobnost izogniti se trčenju.

Hruščov je Kennedyju resda rekel, da ne razume, zakaj Kitajska, na primer, še ni zavzela Tajvana. Te njegove bojevite lumparije so bile samo lumparije. V kubanski jedrski krizi je bil dovolj resen, da je pravo jedrsko silo umaknil.

Čas, v katerega smo stopili leta 1989, je povsem drugačen od obdobja "ravnovesja med supersilama". Od Jelcina naprej in odkar je v Moskvi na oblasti Putin, gre za ravnovesje med supersilo in silo, katere moč se manjša, le da se ne ve, v kolikšni meri, ker še ima "njuke" in je tam, kjer je.

Občudujemo Clintona, kako mu je uspelo ne pokazati zmagoslavja, kako taktno je podpiral vse bolj bolnega ruskega partnerja Jelcina kot sebi enakega. Manjšim od sebe, predvsem Čeho-američanki Albrightovi, je prepuščal obsedenost z močjo. Kot takrat, ko je na pripombo, da se Moskva ne strinja s širitvijo Nata, prezirljivo odvrnila, da je to stvar samih Rusov in da je ne zanima. Pri širitvi Nata je predsednik vendarle vsaj malo mislil na Kennanove pripombe.

Velik strokovnjak za odnose z Moskvo je menil, da Washington drugo stran po nepotrebnem žali in da se mu bo to prej ali slej maščevalo.

Kdaj naj bi se to zgodilo? Sedanji prebivalec Bele hiše o tem ne razmišlja kaj dosti. Ladji ameriške politike je dovolil, da prvič po koncu druge svetovne vojne pluje, kot pravijo, unilateralno. Da jo manj skrbi, kaj bo rekla Evropa, in samo malo manj, kaj meni Tihi ocean.

Naj ljudje, nacije, države nehajo opozarjati, da mora Amerika skrbeti za vsako težavo kakega daljnega malega spora. "Ameriški vojaki ne bodo vodili otrok pod roko v vrtce," meni, na primer, obrambni sekretar Rumsfeld; ob napovedi, da se bodo Američani umaknili iz "humanitarne akcije" na Kosovu.

Gre za to, da imajo med novimi besedami in starimi udejanjanji udejanjanja še vedno priložnost in da unilateralizem Amerike poka po šivih. Manjša ali ne, stara Rusija z novim liderjem tudi od unilateralne Amerike zahteva upoštevanje in skrb.

Ali so, kot je šaljivo rekel Igor Ivanov, za prvo srečanje Ljubljano izbrali naključno? Ne vemo, ampak srečanje se je moralo zgoditi kmalu. Sovjetska zveza ni bila nikoli v tolikšni meri močna, v kolikšni so se je bali, Rusija pa ni bila nikoli tako nemočna, kot je včasih videti. Krog se zapira - in še vedno v širši (srednji) Evropi. Razmik med začetkom in koncem je majhen. Med Dunajem in Ljubljano je 400 kilometrov.