Govorica telesa

Dovolj časa je minilo, da lahko z distanco pogledamo na (slovensko)-svetovni vrh in stvari postavimo na svoje mesto. Značilnost takih - medijsko oblikovanih - dogodkov je, da se pomembno vidi naknadno. Kar naj bi bilo po profesionalnih analizah bistveno, postane obrobno. Tisto, ob čemer bi se izkušeni opazovalci nasmihali, prodira v središče.

Treba je bilo videti, so nam rekli, ali lahko ameriški predsednik načne krčevit odpor Rusov do protiraketnega ščita. In ali bo Rus Američana spet spravil v tire dosedanjih dogovorov in rešil antibalistične pogodbe iz sedemdesetih. Zgodilo se ni ne eno ne drugo. Da bi se zgodilo, so potrebna leta in leta.

Jelcin in Bush starejši sta se o Startu-2 dogovorila leta 1992. Ameriški senat je dogovor ratificiral šele leta 1996. Ruska duma šele leta 2000. Časa je dovolj.

Ne, v središču dogajanja so psihološke intonacije. Besede, ki jih moramo najbolj poudariti, je izrekel do sedaj z neverjetnim nezaupanjem spremljan G. W. Bush. Ja, to je tisto navidez vaško sentimentalno priznanje: "Pogledal sem temu človeku (Putinu) v oči. Zdel se mi je zelo neposreden in vreden zaupanja. Imela sva zelo dober pogovor. Uspelo mi je začutiti njegovo dušo."

Zapomnimo si te besede. So bistvo tistega, kar imenujemo summitry (vrhunska zasedanja). To ni noben spodrsljaj, ki bi se zgodil prostodušnemu Teksačanu. To je dejanski prispevek k politiki, kakršno morajo voditi pravi politiki, da bi bili uspešni.

Pogodbe o zmanjšanju oborožitve ali celo zdaj že nepopularne delitve interesnih sfer (resnično, kako jih razdeliti, če pa o tem ne odločajo samo vlade, ampak tudi korporacije) - vse to lahko počaka. Dolgočasno je, nezanimivo za občinstvo, kateremu politika to prikazuje, dolgo se rojeva. Predolgo za čas instantnih navad.

Bush mlajši je bil v svojem nastopu na Brdu na sledi najsvetlejše državniške tradicije svoje države. Njegovo prizadevanje, da "bi začutil dušo" sogovornika, v ameriškem pojmovanju ni novo, ni provincialno newashingtonsko, pa tudi "vzhodnoobalno" ni.

Eleonora Roosevelt priča - misleč na Teheran in Jalto -, da si njen soprog ni ničesar bolj želel kot "okrepiti osebne odnose z maršalom Stalinom". Predsednikov veleposlanik Harriman je kot glavni dosežek teheranskega srečanja označil to, da so "vzpostavljeni temelji za prijateljstvo".

Pronicljivi Stalin ni hotel razočarati Američana in je na splošno presenečenje na koncu trojnega srečanja vzkliknil: "Odhajamo kot prijatelji v stvarnosti, v duhu in v namerah!"

Državnikovi svetovalci ljubijo take trenutke. Ničesar se ne bojijo bolj kot tega, da šefi zaradi navdušenja nad trenutkom ne bi storili dejanja, o katerega posledicah nimajo pojma. "Srečanja", pravi modri Henry Kissinger, "kažejo, da državniki ne smejo razpravljati o zapletenih zadevah."

Bush se povsem drži nasveta tega prevejanega diplomata, ki je v Nixonovih poslednjih dneh sam vodil ameriško politiko. Američan se je osredotočil na "dušo" ali, če hočete, na vsakdanje značilnosti pravzaprav še malo znanega ruskega voditelja. Na tisto, s čimer živi na milijone ljudi.

Tako se ni izognil samo pastem, ki bi mu jih lahko postavila nasprotna stran, ampak tudi skrajnostim nekaterih svojih privržencev in obljubam republikanski desnici v predvolilni kampanji.

Po vplivnem predstavniku te desnice, senatorju Lottu, je zunanji svet tako ali tako treba jemati skrajno nezaupljivo. In v resničnem programu te desnice naj ne bi bilo ne Kyota, ne dogovora o popolni prepovedi jedrskih poskusov, ne mednarodnega sodišča za zločine proti človeštvu. Ničesar razen pripravljenosti, da "gremo sami".

Ali bi Bush s čim takim lahko prišel v Evropo ali na zgodovinska tla nekega, recimo, Brda?

Govorimo o tradicionalnem pristopu k "osebnemu zbliževanju" državnikov, pa smo skoraj pozabili na gospo Thatcher! Ko se je prvič (prej kot Američani) srečala s takrat še nedoumljivim Gorbačovom, ga je povabila na lepo angleško posestvo in se odločila, da bo z gostom kramljala. Kramljanje naj razkrije tisto, česar pogajanja ne morejo. Gorbačovovi predhodniki so bili, po njenem mnenju, "leseni ventrilokvisti". Gorbačov nikakor. Thatcherjeva pripoveduje, da se je "smehljal in smejal, krilil z rokami, spreminjal glas, ostro razpravljal". In sklene, kar sporoči tudi svetu, da "se s tem človekom lahko loti posla".

To je spoznala po "govorici telesa". Bistvo je najdeno brez pogajanj. Pogodbe so pozneje težko sklenjene. Celotna panorama življenja v jedrskem času je do današnjega dne nedodelana. Je pa potrjeno, da "imajo tudi tisti tam duše". Da se z njimi da pogovarjati kot v dobrem džentelmenskem klubu in da bo od tega najbrž tudi kaka korist.

Republikanska desnica na eni ter Žirinovski in stari generali na drugi strani lahko vztrajajo pri vkoreninjeni nespravljivosti. Osebi, ki ena drugi gledata v dušo, tega ne bosta mogli.

De Gaulle sicer meni, da je pravi državnik tisti, ki zna tvegati. Drži pa tudi pripomba ameriškega pisatelja Gora Vidala: "Politik mora imeti instiktivni občutek za trenutek - kot igralec. Za pravi izziv pravi odgovor. V najčistejšem pomenu besede - politik je oportunist."

Na Brdu je bilo oportunizma - na eni in na drugi strani - kolikor hočete. Hvala bogu. Dokler bo, se nam ni treba bati vojne, ne samo vroče, ampak tudi hladne ne.