Predstava medijev, imenovana Nato

Izjava angleškega polkovnika iz predhodnice Natovih sil v Makedoniji je zvenela ambivalentno. Prihajajo z vsem pompom največje vojaške organizacije, da bi po premirju med "Slovano-makedonci" in "Makedono-albanci" slednjim pobrali orožje.

Polkovnik je z vso dramatično močjo, ki mu jo daje naglas častnika iz Sandhursta, poudarjal, da nikakor ne bodo odvzemali orožja, če jim ga ne bodo prostovoljno predali. Kakšna banalna vloga za največjo vojaško organizacijo!

Okužba, ki prihaja iz Amerike, se širi po Evropi. Naloge morajo biti opravljene brez kakršnihkoli žrtev v lastnih vrstah. Američani so se za to zavarovali dvojno: v tej akciji sodelujejo samo z logistiko.

To so težke dileme. Četudi bi kaka vojaška organizacija rada delovala polna samoodrekanja, jo sestavljajo vojaki in politični vrhovi za njimi. Tradicionalno si želijo vojaško potrjenega uspeha. Spomnimo se bombardiranja Jugoslavije pred dvema letoma. Celo lordu Robertsonu se ni uspelo omejiti samo na suhe izjave, da iz zraka napadajo "Miloševićev režim". Čeprav se je zelo trudil poudariti razliko med "vodjem" in "narodom", se mu je nekajkrat zareklo, da napadajo "Srbe". Kot smo nekoč govorili "Nemci".

Težava je tudi v tem, da se želi Nato prikazati kot ideološki organizem z najvišjim družbeno zgodovinskim ciljem. Predstavlja ideal najvišje demokracije. Do protislovnosti prihaja med tem najvišjim ciljem in tiho potrebo, ki zahteva več vojaškega, poveljujoče zmagovalnega .

Postavljanje najvišjih ideoloških ciljev seveda ni izum atlantske zveze. Vse zveze v zgodovini so želele biti več kot vojaške ali samo politične, čeprav so opletale z vojskami. Najvišji cilj svete alianse na primer je bil zrušiti tiranijo, ki jo je utelešal Napoleon (poleg tega še "otrok" francoske revolucije). Prisrčna antanta Francozov in Angležev je bila naperjena proti imperializmu - seveda izključne lastnosti Nemcev. Nato bi moral ovekovečiti sistem demokracije severnoameriškega in zahodnoevropskega spoja, ki mu ni para.

Ravno to ideološko osnovo je patetično opela profesorica-diplomatka Madleine Albright. Nič zato, da je ideološko oblačenje tvegano. Vsak, celo trenutni neuspeh na bojišču dnevne politike potem dobi prizvok ideološkega neuspeha ali poraza demokracije.

Ameriška državna sekretarka je v eseju v Newsweeku naredila ravno to: cilj je tako povzdigovala, da je vsak razkorak med nebeškim ciljem in praktično doseženim deloval kot če že ne poraz, potem pa kot nerodnost .. Koliko takih nerodnosti je bilo zadnja leta! Zato velja Natove vojake zavarovati pred neprijetnimi zasuki na terenu.

Tako je prišlo do tega, kar Američani poskušajo v Makedoniji. Poleg logistične vloge - njihov "medijev blitz". Mediji namesto topov. Prepričevanje prebivalcev, za stotine tisočev dolarjev, da prihaja demokracija. Naj predvsem "Slovano-makedonci" ostanejo mirni, naj zaupajo, naj ne bodo sumničavi do prišlekov po nepotrebnem. Naj se ubranijo antiamerikanizma.

Nato torej postaja ideološka zgradba in da bi to vsi dojeli, nam ponuja "medijev blitz" kot sestavni del strategije in taktike ter prepričevanja prebivalcev v državah članicah Nata, da se ne bo zgodilo nič resnega - krvavega. Nenehno poudarjanje omejenih namer. Izogibanje ostrejšim ukrepom (če na primer albanski ekstremisti ne bodo izročili ravno vsega orožja, česar tudi ne bodo storili). Vse to ustvarja nevarnost, da bo največja vojaška organizacija, premeščena na tir ideološkega prepričevanja, videti kot brez zob.

Potem ljudje ne bodo rekli samo, da je to znamenje nemoči, ampak tudi, da to ni prava obramba najvišjih ciljev demokracije. Bodo narodi navdušeni? Pred kratkim je znan ameriški vojaški teoretik razmišljal, da so Čehi "mlačni" do Nata, ker se v svoji zgodovini niso bojevali. To ne drži, bojevali so se, po porazu na Beli Hori, v uniformah avstrijske vojske, kot mi. Čehi so mlačni zaradi pomislekov.

Bo tudi pri nas očiten sindrom mlačnosti, ko bomo v akcijah nekje daleč od naših meja (ki bodo ostale v naših glavah tudi, ko bomo za schengenskim zidom prave demokracije)?

Tega ne vemo. Ampak kot je jasno, da zahteva o sprejetju demokracije, zaradi česar moramo v Nato (Švedska, Irska, Finska, Švica in Avstrija niso v Natu in po tej logiki niso povsem demokratične), ni zrasla na našem domačem intelektualnem zeljniku, ampak na njivi gospe Albright, je tudi videti modro, da nas nekateri naši politiki z Natom vendarle povezujejo previdno. Raje uporabljajo izraz "evro-atlantska povezovanja" (kar je lahko karkoli, celo kakšna banka).

Pametneje bi bilo, če si Nato ne bi nadel ideološkega ogrinjala, ampak bi ostal praktičen. Potem bi si upal reči, da sem našel razlog za našo včlanitev: da ne bomo sami z evropskimi silami, ampak bodo tu nekje tudi Američani. Ko nam je Berlusconi pred španskim kompromisom grenil življenje, so ameriški diplomati za kulisami svetovali Rimu, naj bo malo manj nepopustljiv.

Na svoji strani bomo imeli gospoda Younga. Če seveda ne bomo diskriminirali ameriškega blaga v korist evropskega.