Ranljivost Amerike

Pred štirinajstimi leti, v obdobju, ko so hladni vojni že pešale moči, je mlad Nemec, Mathias Rust, tako za zabavo in zaradi pustolovščine, preletel mejo Sovjetske zveze, neopažen priletel do Moskve v mali cesni in pristal za Rdečim trgom - to je bil njegov pravi cilj - in katedralo Vasilija Blaženega. Sovjetsko vrhovno poveljstvo, njegovi radarji, senzorji in vse drugo so odpovedali. Rust je preprosto letel pod njihovim dosegom.

Te nekoliko operetske epizode ne bi hotel same po sebi primerjati s tragedijo v New Yorku in Washingtonu. Prvi dogodek ne bi mogel nikoli pripeljati do vojne napovedi, napad na vrhove ameriške ureditve pa bi lahko in je, čeprav Američani še ne vedo, komu so pravzaprav, konkretno, napovedali vojno. A povezava med dogodkoma vseeno obstaja. Pri obeh se je pokazala ranljivost visoke tehnologije, ko ta naleti na ingenioznost nenapovedanega "pritlehnega" nasprotnika in taktiko, ki se rojeva iz same odsotnosti spoštovanja do veličine hi-techa.

Super sistemi na čelu z napovedovanim raketnim ščitom v vesolju so nenadoma izgubili del svojega pričakovanega sijaja. Prišla pa je ameriška tragedija, ki je v hipu zahtevala na tisoče žrtev v zapletenem trenutku - za Ameriko in za ves svet, saj je ta, hočeš nočeš, z njo tesno povezan.

V zadnjih mesecih so se namreč v Evropi opazno razpisali o oživljanju antiamerikanizma. Čuden je. Obstaja in se širi kljub od vseh sprejetemu vplivu ameriške potrošniške kulture. Pojav dobro poznamo. Koliko je kinematografov, kjer bi jim sploh prišlo na misel prikazovati neameriške filme? Lahko smo razpoloženi protiameriško v tem ali onem smislu in na takšni ali drugačni stopnji, ne moremo pa se odreči ameriškim pop vrednotam. Če seveda nočemo biti podobni tistim ameriškim intelektualcem sredi New Yorka, ki hodijo v kino gledat izključno Fellinija, Bergmana in njima podobne, novejše evropske "art" režiserje.

Antiamerikanizem, pravijo, je lahko posledica ne tega, kar Združene države delajo, ampak že samo tega, da so. Preprosto, usoda dejavne velike sile je, da zbuja nenaklonjenost. Kipling je, v drugačnem kontekstu, to imenoval "breme belega človeka". Prvi neugoden odziv na to veliko silo je, seveda, da se drugi spomnijo nekaterih svojih vrlin.

Mar ni značilno, da so se prav zdaj nemški krščanski demokrati domislili priporočiti, naj se v šolah obesijo nemške zastave, in začeli - po desetletjih nacionalnega samoodrekanja - pridigati domoljubje. Našli so zaveznika v socialistih nekdanje Vzhodne Nemčije! Predsednik Johannes Rau se domoljubju upira samo napol.

Kancler Schröder je, seveda, kozmopolit in "Evropejec", vendar je pred kratkim dejal, da mu amerikanizacija Nemcev ne pride na misel (čeprav so ameriški izrazi že globoko prodrli v sodobni nemški jezik).

Reakcije samo zaradi tistega, kar Amerika je? Ali pa je republikanska desnica, ki zdaj vlada v Beli hiši in tudi v vseh tistih zakloniščih, v katere bežijo predsednikovi ljudje zaradi nevarnosti napada na centre moči, spodbudila opaznejši odpor na vseh mogočih koncih s svojim ponosno poudarjanim unilateralizmom, povzdigovanjem osredotočenosti nase? Enako, kot je veljalo za Rim ali Karla Velikega, moč ima svoje meje, pa čeprav se te včasih ne vidijo.

Ljudje, kakršen je novi jugoslovanski predsednik, po katerega besedah je , nasprotno , postavljanje po robu "amerikanizmu" duhovna naloga, prav tako kot se je bilo prej treba postavljati po robu komunizmu, so še najmanjša nevarnost, ki bi lahko grozila neovirani vodilni vlogi Amerike. Vlogi, ki jo priznavajo tako rekoč vsi, in to v tolikšni meri, da je pravzaprav nekoliko nenavadno, da sama Amerika, tako se zdi, zahteva še več glasnejšega priznavanja.

"Breme belega človeka", ki ga, kot kaže, Amerika nosi, ima tudi to ironično posledico, da je zaradi njega manj prepričana vase. Vse pogosteje se zateka v sheme, ki mejijo na fantazmo (raketni ščit, ki bi ga razširili tudi na evropske zaveznike, če bi ti to zahtevali, če ne bodo hoteli, pa ga bodo imeli samo zase, hvala!).

Potem nenadoma udarec "pod pasom", tako kot kadar si boksar dovoli nizki udarec. To je razkrilo ranljivost visoke razvitosti, nesmiselnost futuristične zaščite in brezpredmetnost samega pojma popolne varnosti. To bi lahko pripeljalo tudi do izjemno koristnega (za vse) spoznanja, naj se v pojmovanje sveta, njegovih nasprotij in možnih "nenadnih" presenečenj vrnejo prvine zdrave skromnosti, te največje vrline najmočnejšega - če za to najde v sebi dovolj moči. Amerika bi je seveda lahko našla.

Nikogar ni - skupaj s skritimi centri terorizma in tistim, ki stoji za napadom -, ki bi se javno hvalil, da ne občuti nikakršnega sočutja (Sadam Husein je žalostna in idiotska izjema), pa četudi gre Amerika k vragu. Zahodna Evropa, Rusija, Kuba, Libija, Kitajska. Vsi kažejo razumevanje. Mnogi jo bodo, zaradi naklonjenosti in svojih računic, pripravljeni spremljati in jo podpirati.

Toda ne slepimo se! Za vso to naklonjenost bo postavljena cena. Prvi obrok za tisto, kar bi Amerika - če bo storilca iskala tako, da se bo razumno opirala na dokaze krivde, ne na hipoteze - morala "plačati", bi bilo več upoštevanja mnenj zaveznikov in prijateljev in manj tiste "vzvišene osamljenosti", ki jo v zadnjem času občutimo v vedenju njenih predstavnikov.

Ko so bile ponovno vzpostavljene telefonske zveze, sem Newyorčana, ki mi je blizu, vprašal, kako se na ruševinah World Trade Centra počuti samo mesto. Njegov odgovor je bil: "Vse, kar je obstajalo, kar smo mislili in delali včeraj, spada v preteklost. Američani nikoli več ne bodo, kar so bili."

Ne vemo, kaj bodo. Naj bodo veliki, v nekem novem smislu.