Imamo še kako drugo temo?

Malo je kolumnistov, komentatorjev, kronistov, ki bi se ukvarjali še s čim drugim kot s krizo, ki jo je izzvala teroristična nevihta nad New Yorkom in Washingtonom. Vse drugo tone v sivo nepomembnost pred to kataklizmo.

Pisati o čem drugem, kot da se ni nič zgodilo, je videti lahkomiselno in neodgovorno. Velja tudi narobe. Zdi se, kot da so se tisti maloštevilni predstavniki teh poklicev, ki so ohranili hladno glavo in opravljajo svoje rutinsko delo, veličastno dvignili nad strast. Pravi ljudje, ljudje na mestu, ki jih ne premakne niti največja skala.

Toda za kaj gre, ko govorimo o "eni in edini temi", ki nas zaposluje do histerije? Koliko smo še osredotočeni na tisto vsakdanjo preprosto potrebo, da najdejo Osamo bin Ladna? Da mu na sodišču neposredno dokažejo to, za kar so zbrali goro posrednih dokazov. Ali pa je svet resno zakoračil globlje v snov, ki izgublja tudi obrise?

Se bomo postavili v vrsto za Samuelom Huntingtonom in njegovim "trkom civilizacij", za kar obstaja ravno toliko dokazov, kolikor jih obstaja proti takemu poenostavljanju sveta? Svet - ne samo islamski, celo ne predvsem ta islamski - je skočil s sedežev v zgroženosti nad besedami Silvia Berlusconia o neskončni prednosti zahodne civilizacije pred barbari. Potem pa je tu in tam kdo natihoma priznal, da italijanski premier-multimiljarder govori le to, kar mnogi mislijo, vendar si ne upajo izreči.

In spet: ameriški in britanski ministri se sučejo po okolici Afganistana in so neskončno zadovoljni zaradi razumevanja, za katero se zdi, da ga dobivajo v tem islamskem svetu. Če si ogledamo to zadovoljstvo zaradi zbiranja antiteroristične koalicije, se navdušenje poleže.

Brzdajte se , so rekli domačini ameriškim in britanskim gostom, akcijo končajte čimprej. Oziroma: mi smo proti temu, kar se je zgodilo Ameriki, vendar v nobenem primeru ne zadenite kakega civilista (kot da civilisti niso žrtve nočnih akcij, četudi tomahavki padajo do centimetra natančno!).

Zahodna civilizacija v sporu s čim? Samo s terorizmom ali z nečim bolj vseobsežnim, s tujim svetom, ki resda uporablja internet ( bin Laden ima na najnovejšem posnetku v ruki pravi pravcati mikrofon!) vendar misli in čuti porazno drugače. Ali pa bi se morali vrniti k preprosti logiki poraženega marksizma in reči: pred desetimi leti se je z implozijo porušil komunizem, zdaj smo naenkrat ugledali krizo kapitalizma. Njegov liberalizem kljub bleščečim novim nazivom ni sposoben prebaviti težav človeštva.

George Bush starejši je pozval k "novi svetovni ureditvi", misleč pri tem na gospodarstvo in parlamentarno demokracijo , z vse večjim prostorom za delovanje multinacionalk, seveda v dobro vseh. Sedaj nam Tony Blair govori o "novi svetovni moralni ureditvi". Sijajna definicija, vendar kje so podlage? Kje je na primer posebno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov iz leta 1980 z zvenečim naslovom "Nova gospodarska svetovna ureditev"?!

Ali bi bilo za pomiritev živcev in za odvračanje najbolj nezadovoljnih delov islamskega sveta, na primer, od skušnjav terorizma dobro, če bi se spremenili, najodločneje, nekateri režimi v Aziji? V Savdski Arabiji - na vrhu seznama -, pa tudi v Pakistanu, Indoneziji, celo v Egiptu? Mediji jih imenujejo "zmerni" zaradi preprostega razloga - ker med njimi ter Ameriko in zahodno Evropo poteka menjava denarja, nafte in drugega. Ti režimi niso "zmerni" socialno.

Na žalost, če bi se sedaj končali, kaj bi vzniknilo namesto njih? Bolj levi, bolj liberalni režimi? Ne, pač pa islamsko fundamentalistični, ekstremni, protizahodni.

Če delaš - kot Amerika - na dobrih odnosih z "zmernimi" režimi, izzivaš demone ekstremizma. Če te režime pustiš na cedilu, stopijo na sceno demoni ektremov. Sredine ni. Zahodni razviti svet je sredino že zdavnaj pokopal.

Pred kratkim smo imeli spor med "Američanko, ki živi med nami", in Slovenijo tako rekoč. Ob ameriški tragediji nam je očitala, da ne sočustvujemo dovolj globoko, sebični smo in med nami so tudi taki, ki menijo, da si je Amerika " to zaslužila ". Odgovorjeno ji je bilo, da vendarle sočustvujemo (več se od naroda, ki si na koncertih ne upa z vpitjem izraziti čustev, ne da pričakovati). Tisto o splošni vlogi Amerike, no, to je nekaj drugega.

Pravzaprav imajo prav in eni in drugi, Američanka in tisti, ki ji ugovarjajo. Govorijo na različnih ravneh zavesti. Amerika je res prizadeta in si ni tega zaslužila. Amerika je res več desetletij vodila kratkovidno politiko.

Prijatelji, ki se zdaj zbirajo okrog Amerike, sočustvujejo iskreno, vendar, seveda, ne pozabljajo na lastne interese. Še zlasti ne tisti, ki je svet najbolj presenetil s sočustvovanjem in pripravljenostjo pomagati - Rusija. Tak je svet, tako je življenje.

Ponovil bi vprašanje: za kaj pravzaprav gre v vsej tej zapleteni snovi? Za Osamo bin Ladna? Za talibane? Za terorizem? Samo za vadbišča teroristov v Afganistanu in tudi drugje, seznam je precejšen? Za svet, ki se ne ukvarja s svojimi najglobljimi težavami? Za to, kako nihče nikogar ne razume? Za prevlado supersile, ki preveč bode v oči, četudi si ni zaslužila tega, kar jo je zadelo?

Pred štirimi leti sem v tej kolumni, brez sarkazma, zapisal, da bi bilo "za Ameriko in svet" lažje, če ne bi bila supersila, ampak le "navadna velika sila". Čeprav z Britanijo prednjači v sedanji akciji, katere cilji niso razčiščeni, Amerika pravzaprav že postaja "bolj navadna". Mogoče se bo iz tega rodil boljši svet. Ali pa bo en del sveta postal boljši.

P. S.: V interesu našega duševnega zdravja je, da se začnemo spet ukvarjati z vsemi drugimi stvarmi.