Zakaj vedno le naprej?

Maksim Gorki se v svojih spominih na Tolstoja (za Thomasa Manna je to bilo njegovo najboljše delo) zgraža, ker avtor Vojne in miru tako prezira zdravnike in, posredno, znanost. Tolstoj bi družbo najraje prepustil kmečki zdravi pameti. Bil je dosleden. Svoje grofovsko imetje je prepisoval na kmete kljub burnemu negodovanju družine.

Na začetku novega tisočletja starec iz Jasne Poljane deluje komično. Vendar velja v luči najnovejših dogodkov, denimo take podrobnosti, da se dobri dve tretjini ljudi ne upata več peljati z letalom, komičnosti korakanja nazaj namesto neprekinjenega napredka posvetiti trenutek pozornosti.

Sam sem v tolstojevsko razmišljanje za hip padel, ko sem nekoč v superkuhinji super moderne družine opazil električni odpirač za konzerve. Kaj res ne gre brez tega? Ali ne bi človek tu in tam še lahko uporabil pritisk roke in z lastno fizično močjo vsaj malo sodeloval v delovnem procesu?

Pred kratkim je angleška psihologinja zaskrbljeno ugotovila , da novim generacijam zaradi zaposlenosti z internetom, na katerem se vse dobi s klikom, slabi spominska sposobnost (Japonci so nekaj podobnega ugotovili pred dvajsetimi leti in se odločili, da bodo učenci v osnovni šoli računali na starodavnem abaku, brez uporabe žepnih računalnikov).

Kaj si misliti o naši vladi, če je resnična nedavna glosa v Economistu o "majhni državi na vzhodu Alp", kjer v ministrskih pisarnah sploh ne vidite več papirjev - vlada je, pa tudi vsa nacija, "najinternetnejša v Evropi"? Tolikšna uspešnost ljube domovine bi me zmedla.

Mogoče tudi zato, ker so svetovna javnomnenjska podjetja v zadnjem času tako preplavljena z milijoni odgovorov po elektronski pošti, da zapirajo svoje spletne strani.

Tako kot Chaplin zvočnemu filmu sem se tudi jaz računalniku predal šele po dolgem omahovanju. In ne povsem.

Potniška letala po 11. septembru! Vsakdo ve, v kakšno depresijo človek pade na medcelinskih poletih - ne zaradi misli na morebitno ugrabitev in sedaj na islamske kamikaze, ampak zaradi utesnjenosti, neskončnega joka dojenčkov in enoletnih otrok, ki jih sodobni starši vlačijo po globusu, ne ozirajoč se na opozorila pediatrov, da je otroka najbolje pustiti v domačem okolju vse do petega ali šestega leta.

Svet je - spet do 11. septembra - drvel naprej nenadzorovano, nepremišljeno, brezobzirno. Nobenega odmora, niti pred novimi izumi, niti pred zdravili, niti za nove načine življenja. Američanov pri tem sploh ne uvrščam v posebno kategorijo.

Ves razviti svet si je podoben, pa tudi - roko na srce - tisti muslimanski, na katerega sedaj tudi civilizirani zahodnjaki začenjajo gledati s trepetom . Islam ima pripombe glede zahodne in predvsem ameriške politike - zaradi Palestine, zaradi vojaške navzočnosti v sveti deželi Meke, zaradi stotih stvari -, vendar si tudi on želi sodobnih tehnoloških iger in igrač.

Biti antiameriško nastrojen še ne pomeni, da ti je vse ameriško tuje. Tudi majice z bin Ladnovim obličjem so konec koncev ameriški izum.

Mogoče je vse to tuje bin Ladnu, vendar dvomim. Navsezadnje je bil dovolj bogat, da se je milijonom, ki so mu jih prinesle transakcije s preklinjanim Zahodom, odrekel in zdaj živi v jamah pod Hindukušem. Primerjavo z ruskim jasnovidcem, ki se je odrekal tistemu, čemur se njegovi kmetje ne bi, sem zapisal, seveda, brez kakršnegakoli namena, da bi ju postavil drug ob drugega.

"Shopping" je v svetu moderne razvajenosti iz potrebe prerasel v "način življenja". Minneapolis ima "nakupovalno središče Amerika" (Mall of America), ki ga obiskuje pol nacije, toliko blaga in toliko zabave je tam. Kupovanje je postalo vrhunska zabava.

Takoj po 11. septembru se je neka ameriška kolumnistka spomnila, kakšne malenkosti iz najdražjih materialov ponujajo trgovine za neverjetne denarje, čeprav bi brez tako dragih malenkosti živeli ravno tako lepo - tudi brez tistega električnega odpirača za konzerve. Zakaj ne namesto majhnih stvari za carsko ceno "fabergea" samo majhne svari za majhno ceno?

Zakaj mora Guggenheim poleg muzeja v Bilbau in Los Angelesu (ki ne želi imeti samo Hollywooda) odpreti še enega - v Las Vegasu poleg igralnic? Sicer je res pomagal peterburškemu Ermitažu, ki bo hazarderjem razkazoval zbirko starih mojstrov in tako pokrival stroške propadajoče matice. Ampak zakaj zmes kulture in hazarderskega razsipništva, dve tretjini sveta pa sta lačni?

Saj ne, da Amerika - da o Evropi niti ne govorimo - ne bi znala prenašati težav navadnega življenja. Za to ni bil potreben 11. september. Opazoval sem Američane, kako so leta 1973, v času prve naftne krize, mirno stali v vrstah za bencin. 11. september jih lahko utrdi v prepričanju, da načinov življenja ni tako težko spreminjati.

Nisem pa optimističen glede pričakovanja, da se bo svet malo ustavil. Da bo vsaj malo obrzdal strast telefoniranja na ulici brez potrebe, da se bo nehal zabavati s kupovanjem stvari, ki jih ne potrebuje, da bo pomislil na spreminjanje svetovne gospodarske ureditve kot temelj za - da, hotel sem reči temelj za boj proti terorizmu. Banalno, vendar se TEME DNEVA, leta, desetletja, stoletja ne moremo otresti. Je pa postala vsaj prizma, skozi katero smo prisiljeni premišljevati o tem, kaj lahko toda česa ne bomo storili.