Brez paranoje

Iluzija o tem me spominja na propadli zaključek tistega tako pogosto omenjanega ameriško-japonskega publicista, ki je, navdušen nad uspehi liberalnega globalizma, razglasil konec zgodovine. Edine zgodovine, o kateri je po njegovem mnenju vredno govoriti, zgodovine razvitega sveta.

V Saarbruecknu sem nekoč opazoval horde zrejenih Nemcev, ki so v lepih avtomobilih hiteli v Francijo na večerjo in potem nazaj domov. Na meji ni običajnih pregledov, ni carinikov, ni mejnih organov. Ali to pomeni, da bi Nemci svojo mejo proti Alzaciji lahko premaknili za, na primer, pol metra? Ali da bi nekaj podobnega Nemcem naredili Francozi? Dvomim. Čeprav bi ostali v rokavicah, bi prišlo do krize, kakršna zapleta naše odnose s Hrvaško.

Varujmo se pretiranega entuziazma pri presoji sprememb. V vsaki skodelici kave ostane nekaj usedline. Usedline je lahko več, kot pričakujemo. Meje v Evropski uniji ostajajo, samo civilizirajo se.

Zbližujemo se, vendar so lahko pri tem zbliževanju nemarnosti. Tako se zdaj nekateri, ki jim je srčno do svetosti nacionalnega jezika, pritožujejo zaradi brezbrižnosti mlajših generacij do njegove čistosti. Angleški full je globoko prodrl v našo konverzacijo, celo smisel smo mu spremenili. V našem jeziku to ne pomeni istega kot v angleščini.

V tem je posebnost našega položaja. Jezik ohranjamo čist, dokler nimamo svobode. Dokler se, kot se reče, borimo za osamosvojitev. Takoj ko se počutimo varne, nam ni več do čistoče v izražanju, kodificiranja izrazov, ustaljenosti besednjaka.

Tudi poplava angleških in drugih tujih napisov na podjetjih je odraz te svobode. Ni se nam več treba, si mislimo, proti nikomur boriti, za zdaj. Če bo preveč bank in korporacij prešlo v tuje roke - česar si en del naroda želi, drugi pa se tega instinktivno boji -, bo spet prišlo do borbe za čistost jezika. Počakajmo nekaj let.

Boj za samostojnost je cikličen. Pogosto jenjuje, vendar se ne konča. Velike sheme, v katere vstopamo, so nam všeč - dokler jih gledamo z distance. Pa še takrat smo obzirnejši, kot pokažemo.

Poglejmo Nato. Že zdaj nam je všeč, da naši fantje sodelujejo v nekih akcijah, v katerih ima Nato glavno vlogo. Vendarle smo globoko v duši zadovoljni, da od nas zahtevajo predvsem bolničarje. Drugače bo, če bodo zahtevali topovsko hrano. Ko bi Natove zahteve tudi v bodoče ostale omejene na saniteto in druge podobne humanosti!

Razplamteli sta se dve javni polemiki. Prva je povezana z neprijetnim občutkom, da naših nacionalnih praznikov ne praznujemo več ganjeni do solz, vzhičeni kot nekoč. Pride dan plebiscita ali kaj podobnega, lastniki hiš pa celo pozabijo izobesiti zastavo. Mislijo samo na to, kako bodo preživeli prosti čas.

Tako je kot z jezikom. Težko je iz leta v leto vedno znova kazati strastno nacionalno navdušenje. Prazniki povsem naravno postajajo rutina in njihovega porekla mlade generacije niti ne poznajo več. To je neizogibno, tako kot nečistost jezika. Da bi nas spet prežela strast pripadnosti in da bi izkazovali nacionalni zanos, bi se moralo zgoditi nekaj težkega.

Nekdo bo moral - precej močneje kot Solana s svojim španskim kompromisom, s katerim nas je ponižal - zelo dobro zadeti naš interes.

So to lahko banke, za katere se tepejo tujci in domači (če se zares tepejo, ker, roko na srce, za zdaj ne vidim pretiranega interesa tujcev, malo se jih vrti okrog bank, Union pa bi rada imela neka tuja korporacija z zelo povprečnim lastnim pivom, mislim, da se mu reče stella artois)? Če Belgijci prevzamejo Union, ne bom pil niti laškega več - bogve, ali bo tudi njega kdo pogoltnil -, raje bom zahajal h Kratochwillu. K slovenskemu Čehu.

Tujcem bomo nekaj dali - zaradi lastnega interesa. Preveč ne bi bilo treba. Ne zato, ker "ne maramo tujcev", ampak ker imamo zadnje čase tudi sami podobne namene z drugimi kot oni z nami. Prodajani postajamo prodajalci in nakupovalci.

Drugič: zastava in grb. Mogoče tudi himna, vsaj njen glasbeni del. Razpravlja se o kardinalnih spremembah, še posebej o tem, da bi z zastave izbrisali tisti madež, ki simbolizira naš najvišji hribček.

Koliko energije gre za take debate! Spremenili pa bomo tudi ustavo. Pa zakaj vse to? Američani živijo s svojo ustavo dvesto let, Britanci pa je sploh nimajo. Sicer pa, kdo spreminja zastave znotraj Unije? Kar pa zadeva himne, Francozi imajo, besedilno, strahotno krvavo himno, vendar, kolikor vem, ne premišljujejo resno, da bi jo spremenili.

Naj bodo zastave eno-, dvo- ali tribarvne, tukaj so. Mi imamo svojo eno desetletje - premalo, da bi se nanjo navadili. Bomo iz nje naredili premično kuliso, katero bi domišljavost strokovnjakov spreminjala vsakih nekaj let? Mar ni bolje živeti s tem, kar imamo, se navajati na to, kot se navadimo na železniški hrup, občutiti pripadnost nečemu, četudi ni najlepše oblikovano? Kar pa zadeva prilagoditev ustave nekim širšim normam - to se da narediti tudi z dopolnili.

Rekel sem: boj za obstanek je nekaj cikličnega. Včeraj nas je motil Beograd (kako nas je motil Dunaj, se več ne spominjamo), jutri nas bo vsekakor Bruselj. Dunaj in Beograd smo sabotirali, na vrsto bo prišel tudi Bruselj. Vendar, ali se bomo spominjali svojih korenin, če bomo med tem kar naprej spreminjali zastave, ustave in pravila igre?

Ostaja žalosten problem, kaj z jezikom, ki se spreminja sam po sebi. Pri tem ne moremo nič. Naj bo tak, kakršen je. Tudi naši predniki so ga spreminjali. Pomembno je, da je naš. Da mislimo in verjamemo, da je naš.