Taksiji, taksiji

V štiriindvajsetih urah sem se z njimi - za slovenskega obiskovalca poceni prevoz - peljal trikrat. Prvi je bil velik, vendar ostarel mercedes, ki je stal na vrhu manjše vzpetine. Ko sem sedel, je taksist brezbrižno rekel: "Zdaj bova spustila zavoro in spustila avto po ulici. Če bo vžgal, bo vžgal." Za trenutke negotovosti se mi ni opravičil. Očitno se mu je zadeva zdela duhovita.

V drugem taksiju, napol razpadli romunski dakii, me je starejši neobrit taksist takoj vprašal, kdo sem in s čim se ukvarjam. Po pojasnilu, da sem novinar, sem bil deležen diskurza o tem, da morajo novinarji bolj poudarjati dobre in pozitivne plati življenja, ne pa kregati in podpihovati. Nisem dobro slišal, kaj vse mi je še svetoval, ker sem strahoma spremljal, kaj se dogaja z avtomobilom, ki je grozil, da bo vsak hip razpadel.

Tretji taksi tega dne - vsi trije so bili v središču mesta - je bil lep, čist, velik ford. Ko je taksist speljal, sem opazil, da je avtomatik. Imel je tudi klimatsko napravo. Za vse tri taksije velja isti cenik. To je Srbija.

Dobrica Ćosić je v navalu svojega največjega patriotizma, ko je bil na kratko, pod Miloševićem, predsednik države, omenil prednosti zaostalosti. Srbija si bo lažje odprla pot v prihodnost, če bo daleč za Evropo in če bo živela brez vseh tistih novotarij, brez katerih Evropa ne more.

Iz trikotnika opisanih taksijev bi bilo - po Ćosićevi teoriji o prednostih Srbije -očitno najbolje izbrati dakio ali vsaj ostareli mercedes, ki težko vžge. Tako stanje se mislecu nepremičnosti zgodovine zdi povsem uporabno. Čisto drugačno in manj prijetno je tisto, kar po televiziji odkrito govori Đinđić - da Srbi ne morejo računati na nič boljšega, kot imajo, če bodo še naprej delali dve uri na dan. Drugi delajo osem ur. Vstanite že enkrat, špika sonarodnjake premier Srbije, zasukajte rokave.

Ali jih lahko zasučejo ali ne, je skoraj filozofsko vprašanje. Tudi če storijo to, kaj bodo delali? Kako, na primer, spet pognati Zastavo, kjer je proizvodnja avtomobilov zamrla s prihodom Miloševićevega režima in jo obiskujejo velika svetovna podjetja, katerih predstavniki, ko vidijo, za kako veliko obnovo bi šlo, po treh dneh v hotelu Hyatt na vrat na nos pobegnejo?

Ljudje se instinktivno nagibajo h Koštunici kot predsedniškemu kandidatu, ne k Labusu. Slednji je intelektualec - tvegano v državi, kjer je Pašić tak ugled dosegel predvsem zato, ker mu uspelo svojo intelektualnost skriti pod masko "ljudskega človeka". Doktor Labus bi želel naprej hitro, karseda evropsko, brez strahu pred žrtvami reform - teh pa bo med navadnimi ljudmi neizbežno mnogo. Brez resnejšega povečanja števila brezposelnih ni reforme v vzhodni Evropi, še manj na Balkanu.

Koštunica? Veliko govori o zakonitosti, manj o reformah. Na trenutke deluje kot slavofil, vendar pravzaprav ne mara Rusov in si srbstvo predstavlja kot ločeno zadevo, ne pa kot celico zbranih okrog velikega ruskega brata. Zamerijo mu, da upočasnjuje delovanje, vendar v očeh večine ljudi to ni nujno slaba lastnost. Sicer pa je tudi tistim, ki ga ne marajo, v tolažbo, da zaradi kandidature Koštunice izgublja možnosti doktor Šešelj, radikalec radikalcev. Potem javnost zamiži na eno oko tudi ob takih epizodah, kot je bila tista, ko je Koštunica ohranil Miloševićevega šefa državne varnosti Radomirja Markovića, ki je, preden je končno odšel v Haag, v miru nekaj mesecev rezal in zažigal dokumente prejšnjega režima. Nekatere pa na skrivaj pošiljal Miloševiću v zapor.

To je tabula rasa, no! Branislav Nušić, veliki komediograf, je v času prve Jugoslavije pod psevdonimom Ben Akiba zapisal, da bi "mati Srbija morala volitve uvrstiti med šolske predmete, da bi otroci od malih nog vedeli, kako se voli Domovina". Otroci bodo morda vedeli, kako naj volijo, vendar se Srbi še niso povsem odločili, kaj pravzaprav hočejo. Vsekakor si ne želijo nazaj v Miloševićeve čase, ampak naprej, vendar kako in v kakšnem tempu? Tempo je tisti, ki bega.

Bega tudi politike. Če imajo čas za to. Srbi si strastno želijo najprej "razčistiti" stvari med sabo, osebno. Imeti glas, s katerim se drugemu reče "ne", za vsako ceno. Ne samo Koštunica Đinđiću in narobe, ampak vsak zase proti vsem drugim. Ko so objavili, da sta Đinđić in Đukanović sprejela ustavno listino prihodnje države, je Nebojša Čović, podpredsednik v Đinđićevi vladi, takoj vzkliknil "ne". Tako, za vsak primer. Z listino se je strinjal še istega večera, po osemurni seji. Pokazal pa je, da biti z nekom še ne pomeni biti vedno zanj.

Ustavna listina naj bi - ob enigmatičnem sodelovanju drugega nejasnega človeka, Javierja Solane - rešila odnose med Srbijo in Črno goro. Izbrali so dovolj nejasno pot, da bo sprejemljiva in različno razlagana.

Kaj bosta Srbija in Črna gora? Konfederacija? Nikakor. Unitarna država? Kako lahko pomislite na kaj takega! Zveza držav? Ne. Preprosto, državna tvorba. Po beograjskih ulicah pa bodo še naprej vozili dakie, stari mercedesi in novi fordi v vsej svoji različnosti. Srbija bo v naslednjih letih zastarela , pokrpana in moderna. Pa izbirajte! Slovenski poslovneži, ki se v velikem številu potikajo po Srbiji, so, se zdi, izbrali vse troje.