Neznani voditelj Evrope

Ko zagledam dobrodušno obličje šefa Evropske komisije Romana Prodija, zavzdihnem. Ta ustrežljivi, uravnoteženi, skoraj vsem enako naklonjeni levi italijanski liberalec naj bi govoril v imenu Evrope. Ne, moral bi biti voditelj Evrope. Tako ga, seveda, nihče ne doživlja. Kdo je Romano Prodi? Šef Evropske komisije.

Odkar je v Ameriki, s polovičnim volilnim rezultatom, prišel na oblast George W. Bush, ki je voditelj zato, ker on sam in njegovi ljudje pravijo tako in ker menijo, da predsedniku ZDA voditeljsko ogrinjalo pripada po naravnem pravu, Evropa vse bolj čuti, da nima voditelja.

Počakajmo. Takoj se postavita dve vprašanji. Prvo: ali Evropa, vsa Evropa, potrebuje voditelja? Drugo: ali je voditelj vse Evrope mogoč?

Imeti voditelja Evropske unije, vsaj to, je skoraj nepredstavljivo. Če je k temu še voditelj ene od evropskih nacij, bi bilo tako povzdigovanje če ne nezaželeno, pa vsaj nevarno. Vsako izpostavljanje enega nacionalnega voditelja bi v evropskih razmerah izzvalo negodovanje. Ali vsaj sumničavost. Polpretekla zgodovina nas na to jasno opozarja celo v najslavnejših primerih.

Kdo so bili voditelji Evrope? Churchill? Njegov ugled je bil celinski, tudi prekcelinski (ameriški republikanci ravno zdaj prisegajo nanj in v Bushu želijo videti novega Churchilla), nikomur zunaj Anglije pa ni prišlo na misel, da bi si na čelu svoje nacije želel videti tega potomca slavne plemiške družine in matere Američanke.

De Gaulle bi bil, če omenim le to, izredno nezaželen v Britaniji, na celini pa so v njem videli le "zdravilo" za os z Adenauerjem. To sta bili vodilni osebnosti, ne pa skupna voditelja.

Bi pa voditelj Evropi v tem trenutku dobro del. Stavba zahodnega zavezništva (v trenutku, ko se tudi mi pripravljamo na vstop) se resno trese. Trese se tudi "severnoatlanstka skupnost", v kateri bo vse več neatlantskih udov. Temelji so prenapeti. Z ameriške strani prihajajo ideje, ki se Evropejcem zdijo preživete.

Poglejmo Rumsfeldovo teorijo o "predčasnem udaru" proti slabim državam (pre-emtive strike). To so na stari celini prakticirali vladarji od Napoleona do - vnaprej se opravičujem, da v tej zvezi omenjam tega človeka! - Hitlerja. In v prvi svetovni vojni general von Schliffen. Posledice so bile porazne, najprej za druge, potem pa tudi za pobudnike takih akcij.

Današnji evropski voditelj bi bil državnik, ki bi smelo zavrgel to zamisel in za to - poleg svoje države - dobil tudi jasno podporo od drugod. Odkrito bi moral povedati, kaj meni o zamisli, kako se s takimi udarci ogromnih razsežnosti (s tisoči civilnih žrtev) ne le otresti Sadama Huseina, ampak tudi začeti nekaj novega in splošno sprejemljivega.

Takega voditelja v popolnem pomenu besede danes ni.

Počakajmo še enkrat. Če že nimamo nekega takega splošnoevropskega državnika, pa imamo, prvič za več desetletij, politika z elementi neodvisne evropske pozicije. To je, razumljivo, Gerhard Schroeder. Obstaja nagnjenje, da se njegovemu upiranju ameriški novi doktrini - ne samo v zvezi z Irakom, ampak tudi z vseobsegajočo vlogo supersile - prida le "delni" ali začasni pomen. Kot nekaj, kar v najboljšem primeru narekujejo predvolilne potrebe v Nemčiji, v najslabšem pa stara nemška nagnjenost k pacifizmu (če v nekem trenutku niso podlegli ambicijam kake močne osebnosti).

Golo Mann, sijajni sin slavnega Thomasa Manna, končuje svojo zajetno knjigo o novejši nemški zgodovini z vzdihom, da je nemški značaj "neprišteven". Mogoče. V našem času je ta neprištevnost izdelala prvo evropsko antidozo teoriji o "predčasnem udaru".

Po petih desetletjih doslednega podrejanja politiki z druge strani Atlantika se je našel človek, ki je rekel ne. Smo pozabili simbolični in hipnotični pomen te besede?

V Angliji je na oblasti osebnost, ki se trudi ameriške misli oznaniti bolje, kot znajo sami Američani, ki te misli pove v lepi stilni angleščini. V Franciji je odpor Bushu zelo skop in brez jasnega sklepa. Vtis je, da se bo v kritičnem trenutku ta polovični ne spremenil v vzdržani da.

Italijani svojo mednarodno kariero trenutno gradijo na navdušenem sprejemanju Busha, da bi v zboru zahodnih sil končno dobili prostor v prvi vrsti. Nemec pa je, prvič v pol stoletja, zbral pogum in rekel ne.

Kako simbolično osamljeno sicer je zvenel ta ne, so se Evropejci potrudili pokazati pri nekem drugem vprašanju. Z velikimi težavami so iznašli formulo, s katero bi rešili mednarodno sodišče za vojne zločine in vendar naredili malo prostora za kapriciozno ameriško zahtevo, da se Američanom prizna pooblaščen svetovni status. Za nekatere ameriške državljane bo to sodišče sicer veljalo, ne pa za vojake ali državljane, ki jim je vnaprej dodeljeno posebno ugodno mesto v svetu.

Povsem mogoče je, da niti Nemec tokrat ne bo našel moči, da bi jasneje izrazil če že ne zgražanje, potem pa vsaj melanholično resigniranost zaradi evropske nepripravljenosti, da bi bila Evropa -Evropa . Schroederjev ne bo ostal le epizoda, ki bi se morala nadaljevati.

Ali bo Evropa dobila voditelja - ki bo seveda tudi nacionalni voditelj -, ne vemo. Dogodki tako figuro zahtevajo. Težava je v tem, da država, iz katere bi prišla, ne bi smela drugih preseči niti za gram.

Kot pravi Golo Mann na koncu svoje epske knjige: "Neka nova Velika Nemčija Nemcev ne bi osrečila." Nikogar ne bi. Tudi Velika Francija ne. Dobro, Britanija je Velika na nenevaren način. Težko je najti voditelja, ki ne bi deloval na kakršnokoli škodo drugih.