Med njimi ni bilo Slovencev

Odkar so naselili celino, Američani niso naredili nič lepšega od Virginije in delov Marylanda, ki obkrožajo glavno mesto Washington. Samo administrativno glavno mesto, čeprav se trudi dobiti tudi kulturno podobo.

Tod živijo "lepi Američani", bi rekel, tisti, ki se ne pritožujejo nad kakovostjo šol s prepričljivo belo večino. Tod se vile skrivajo v nepreglednem zelenju, skozi katero tečejo potoki, uporabljeni za napolnjevanje bazenov. Narava se zdi nedotaknjena, čeprav vas za vsakim vogalom čaka bleščeča asfaltna cesta.

Pravijo, da New York ni Amerika, da je Amerika na Srednjem zahodu. Mislim, da je prava Amerika, tista, ki ve, kaj je dosegla, v Virginiji.

In ravno to lepoto si je izbral zdaj bojda že aretirani ostrostrelec. Ravno po tej utrjeni, ohranjeni in negovani lepoti je udaril nevidni nasprotnik, ki je cele tri tedne ubijal žrtev za žrtvijo. Moskovska drama je v primerjavi z virginsko vulgarna.

In tudi končala se je vulgarno - s pretirano količino plina, ki ga je vojska dozirala tako, da ne bi bilo kakšne napake. In ni je bilo. Virginski zločin pa je imel v sebi nekaj aristokratskega. Enemu najbogatejših predelov Amerike ("tipični predel" v smislu tistega, česar si Američan želi) je pokazal, da smo vstopili v neki novi čas. Z oči mu je otrl zablodo moči, ki se je kopičila dve stoletji in več.

Kajti tisto, kar se je zgodilo ob ostrostrelcu, je uvod - uvod v čas, ki se bo razlikoval od, recimo, nove zgodovine. Kje se ta začenja? S Kolumbovim odkritjem ali z angleško, francosko in drugimi revolucijami? Ali še prej, z italijansko renesanso?

Vseeno. To so ti veliki odlomki zgodovine, ko se je človek naposled nehal bati. To so obdobja samozaupanja, v katerih se je zmanjšal, potem pa začel izginjati strah pred nepojmljivimi pojavi na nebu in na zemlji, od kuge in kolere do norosti, od pohabljenosti do amputacij brez narkoze. Seveda predvsem v prejšnjem stoletju, v katerem pravzaprav še živimo. Zares ni jasno, zakaj so samo 18. stoletje razglasili za stoletje razsvetljenstva.

Človek je korak za korakom nehal biti prestrašen, predsodke je izgubljal s hitrostjo, ki je prejšnji svet ni poznal. Želel se je, kot pravi Joyce v Uliksesu, "zbuditi iz more, imenovane zgodovina".

Potem sta prišla zavzetje tistega moskovskega gledališča in virginski (imenujmo ga tako) ostrostrelec. Slednji je za našo misel usodnejši. V tem streljanju ni sistema. Ni ideje, kakršno so v moskovskem gledališču imeli mladi Čečeni in tista njihova čudovita dekleta v črnem s prekrižanimi rokami, v katerih so bile pištole.

Virginski strelec je družbo, kar zadeva razpoloženje in duhovno stanje, vrnil nekaj stoletij nazaj, v duh srednjega veka, duh Stoletne vojne, duh uničevanja z neznanim imenom, kot je delala kuga, pred katero ni bilo rešitve - razen da tiste, ki so ji podlegli, ločijo od zdravih in jih pustijo pomreti.

Vrnil se je strah pred neznanim, strah za samega sebe. Ne za nacijo, ampak zase. Pred ostrostrelcem vas ne more zaščititi policija. Pred strahom vas ne more rešiti niti upanje v osebno srečo, tj. da ostrostrelec ali kakšen drugi nevidni dejavnik ne bo izbral ravno vas. Sreča, ki je kot loterija.

Sindrom prestrašenosti, za katerega se je zdelo, da je izginil v splošnem navalu razsvetljenstva, se nenadoma vrača v kraje, iz katerih je bil izgnan tako prepričljivo, da so lov na čarovnice v Salemu uporabljali le še kot parabolo v protimakartističnih dramah in filmih.

Tradicija Divjega zahoda veleva, da po uspešnem, vendar ulovljenem ostrostrelcu, ki strelja na otroke ("poslej noben otrok ne bo varen, nikoli in nikjer"), pridejo bolj ali manj uspešni posnemovalci - in njih moramo zdaj čakati. V Ameriki. V Evropi se bodo pojavile njihove karikature.

Četudi bi policija v vsakem posameznem primeru bila učinkovita in bi ulovila krivca, strah ne bo izginil. Kazal se bo v stotinah ukrepov, ki si jih bodo ljudje izmislili in polagali na oltar varnosti, fantoma varnosti. In naj gre za "osamljenega jezdeca" (tak je bil pravzaprav virginski ostrostrelec) ali za množični napad, kakršnega so izvedli Čečeni (Lermontove in Tolstojeve slave), je svet soočen z nujnostjo, da se, še enkrat v zgodovini , frontalno sooči s samim sindromom strahu.

Z bojaznijo zase, za družino, za okolico. Zato bo na vseh zaslonih najprej obvestilo, da "med žrtvami ni bilo naših ljudi". Da, to smo zdaj že nekajkrat slišali, "med žrtvami ni bilo Slovencev". Kot da si zato lahko končno oddahnemo, čeprav je olajšanje le vrsta odlaganja nečesa, kar postane drobec stvarnosti, splošna previdnost pa postopoma vstopa v podzavest in upravlja z našimi namerami: "zdaj ne moremo potovati v arabske države", "bodite pozorni na koncentrirane skupine muslimanov", "Indonezija je nevarna", "ne potujte na Filipine" - čudno, zakaj naj se ne bojimo New Yorka, Pariza, Londona? To najbrž še pride. Ko gre za razvitejši svet, samozavest traja dlje.

Nimamo kam.. Življenje bomo morali začeti ocenjevati drugače, bolj se bomo morali vživeti v stanje minljivosti, kot navado sprejeti mogoča tveganja. Tako bi se oblikovala nova "optimistična tragedija", če si izposodim naziv znane drame iz ruske revolucije.

Terorizem bomo uničevali vedoč, da ga najbrž ne moremo iztrebiti. In da je reševanje po svoji naravi surovo. Newyorški požari so znani po tem, da gasilci gasijo tako silovito, da s požarom uničijo tudi gorečo zgradbo. Ruski specialci so tako ravnali med jurišem na Dubrovko. Uničili so sto tistih, ki bi jih morali rešiti. Na surovost se odgovarja s surovostjo. Tega se bomo tudi morali navaditi.