Brez hvaležnosti

Osnovni ton, ki ga dodajamo vsemu v zvezi z vstopom v Evropsko unijo, razkriva brezmejno zadovoljstvo, občutek ponosa ("uspelo nam je") in pripravljenost narediti vse, lahko in težko, kar bodo še v Bruslju do končnega vstopa zahtevali. Dvome razglašamo za dlakocepstvo. Tudi takšna mnenja, kot jih lahko preberemo v uvodniku londonskega Guardiana: "malo je dvoma, da imajo Poljska, Češka in drugi občutek, da so jih v Kobenhavnu prevarali".

Drugi - to smo tudi mi.

To je jasno, seveda, če se znaš otresti med našim občinstvom razširjenega šablonskega optimizma, ki gre s fanfarami, slavnostnimi podpisi, fotografskimi priložnostmi, govorniškimi pretiravanji. Potem je neprimerno, najmanj, biti drobnjakarski in iskati dlako, za katero vemo, da je v jajcu.

Zadostovalo bi nekaj primerjav, vendar bodo ravno te naletele na tisto najpreprostejše pojasnilo, da je to bil "drugi čas". Pravzaprav ni bil. Berem v Spominih Margaret Thatcher, da je v zadnjih barantanjih glede španskega vstopa Gonzalezu svetovala: "Čas je, da ne zahtevate več... to boste morali delati znotraj, ko vas bodo sprejeli!"

Grem stavit, da so nekaj podobnega rekli tudi nam.

Cilji, h katerim je težil Gonzalez, so precej svetlobnih let pred našimi, že v začetku skromnimi. Danes je ta Evropska unija nekajkrat bogatejša. Evro se je izravnal z dolarjem. Pa vendar bo Poljska dobila le polovico pomoči, ki jo je dobila Španija, čeprav s približno enakim številom prebivalcev in vsekakor nič manj tragično zgodovino.

Pustimo zapletenejše primerjave in poglejmo bruseljskemu konju v zobe. Poljak bo dobil 67 evrov pomoči, Madžar 49, Slovenec 41 - v nasprotju s 437 za Grka, 418 za Irca, 211 za Portugalca in 126 za Španca. Lahko bi rekli, da je dobro vsaj to, da Španci ne odstopajo od nas toliko kot Grki, čeprav se ponavadi, ko govorimo o uspešni rasti BDP-ja, sklicujemo na to, da smo dohiteli in prehiteli ta, na žalost, balkanski narod.

Slednje je sicer tudi mogoči argument za relativno nepomembnost vsake pomoči.

O tem, kdo je lahko zadovoljen z rezultatom iz danske prestolnice, ni dvoma. To so klasične članice Evropske unije. Dosegle so združitev Evrope, stalo pa jih je malo! V Unijo jim je uspelo spraviti revne sorodnice, ki so sedaj lahko mirno še precej časa revne. Samo po sebi je razumljivo, da mi, kot vedno, sami sebi dokazujemo, s pregovorno diplomatsko veščostjo pa tudi drugim, pred katerimi bi bilo bolje, da smo tiho, da bomo hitro dohiteli, morda celo prehiteli mnoge članice, še za življenja naše malo starejše generacije. To je parapsihološka metoda, ki jo pogosto uporabljamo .

Najpomembnejše v vsej tej danski predstavi ostaja tisto, kar je še treba polikati, urediti, določiti točne zneske, dobiti nekaj malega tu in nekaj malega tam. Tega bo kar nekaj in v veliki meri se bo uporabljalo za potrjevanje uspeha. Ne bo pa se spremenila gola resnica - da nas je bogata Evropa (ki bi Slovencu lahko dala toliko kot Grku, če bi hotela, pa noče) lepo namestila pod sabo. Obravnava Turčije je seveda poseben unikat, ki se v bistvu ne razlikuje toliko od miselnosti Trenta Lotta, ko povzdiguje pred ameriškim občinstvom lepote segregacije.

Tudi za Turke bo kaj - čez kako leto. Kaj bo? Spet bodo premišljevali o problemu turškega vstopa. Kajti, to je problem.

V turškem primeru so vendarle na mizi odprte karte. Ne le, da je Giscard d Estaing podvomil o pravilnosti pristopa neke nekrščanske nacije Uniji, ampak je takoj našel sekundanta! Desnici se je pridružila levica. Nihče drug kot nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt meni, da "obstajajo močni razlogi, da se turškemu članstvu izognemo". Schmidt izhaja iz nezmožnosti asimilacije nemških Turkov.

Oglašajo se tudi drugi, ki postavljajo kantovsko vprašanje o "dokončnosti" (finality) Evrope. Kaj narediti z njenim širšim sosedstvom, ki, od Izraela do Maroka, tudi želi v Unijo, kako se pametno in humano od vsega tega ograditi? Ali ne bi Evropa nujno potrebovala Monroejevo doktrino?

To so teme, ob katerih bi kakšen naš intelektualec pokazal razumevanje za avtorje in dajal predloge, ko bomo stražili na skupni schengenski meji, za katero nam že sedaj ne obljubljajo dovolj denarja. Nič zato. Vstopamo in to zmanjšuje vse naše rezerve in tihe bojazni o tem, kaj nas čaka.

Čaka pa nas, zelo preprosto, tole. Ne verjamem, da bi predlog o vstopu lahko propadel na kakem referendumu. Sestavljen bo tako, da bo vstop dobil večino. Tudi tisti med nami, ki svoja premišljevanja zavijajo v dvoumni evroskepticizem ("nisem proti vstopu, ampak"), bodo v zadnjem trenutku odnehali in rekli: "Ni domoljubno, če greš proti vsem strankam (minus ene). Vse so sprejele 'Evropo'." Glasovali bodo za. To je manj gotovo, ko gre za Nato, mogoče pa je podobno.

To, kar prihaja in pravzaprav zveni kot edina prava optimistična nota, je spoznanje, da bo znotraj Unije v naslednjih letih, tako, kot je rekla gospa Thatcher, potekala "gverilska vojna" za popravljanje slabih številk in odpravo najbolj neumnih omejitev suverenosti, hkrati pa bo mošnja odprta, da bi vanjo kanil še kak neobljubljeni evro. Bitka, ki smo jo bojevali zunaj za karseda manj slabe pogoje sprejema, vedoč, da moramo pozabiti na Špance in Irce, in molčali o tem pred domačo javnostjo, kolikor se je dalo, se bo bojevala notri. V njej bodo zmagovali ali padali tisti, ki jih bomo poslali na bruseljske plače.

Bitka bo ostra, ko gre za ene (predvsem Poljake), ali skrivnejša, pripravljena na zakulisne kompromise. Ne, ne bom povedal, komu bomo pripadali mi.

To je podoba sprejema v Evropsko unijo brez fanfar, celo brez navadnih kmečkih trobent. V prihodnje bodo ravno kmečke trobente umestnejše in koristnejše od fanfar. V Evropsko unijo vstopamo delovno. Nobene hvaležnosti, prosim. Dobili so nas za bagatelo.