Volilni stroj verodostojnosti

Ni naključje, da je Nobelovo nagrado za mir dobil Jimmy Carter. To so naredili v brk Bushu. S takim izborom se desnorepublikanska administracija ne bi strinjala.

Carterja je na volitvah za drugi predsedniški mandat Reagan premagal predvsem zato, ker je predhodnik naredil vtis omahljivca, ki se tako boji javnega mnenja, da na vrat na nos odpušča svoje najzvestejše sodelavce. Takoj ko postane vroče. V eni stvari pa je bil Carter dosleden - zato tudi Nobelova nagrada -, zavzemal se je za mirne rešitve iz napetih kriz in za človekove pravice.

Sedanjemu vodstvu se ne bi mogel nihče bolj zameriti kot Carter, ko je še bil na oblasti, z nesrečno izjavo, da je "moč Amerike, da lahko vpliva na dogajanje, omejena". Kako "neameriško" se to sliši danes, pred napadom na Irak, sredi dokazovanja, da Amerika zmore vse, in to sama!

Če tega niste sprejeli, tvegate, da postanete "irelevantni". Eno najpogosteje uporabljenih opozoril v vsakem udaru Busheve politike s katerimkoli, večjim ali manjšim, oponentom.

Združeni narodi, še več, varnostni svet bo irelevanten, če bo nenehno odlagal resolucije, ki bi jasno uzakonile Pentagonove namere. Izgubil bi, navsezadnje, še zadnjo sled verodostojnosti. To je drugi pojem, ki ga srečujemo pred "razpletom" iraške krize na vsakem koraku. Irelevantnost in neverodostojnost - orožje, s katerim kakor da želijo spraviti k pameti nemirna in neubogljiva jedra, denimo, stare Evrope. Vse daljši je seznam tistih, ki še niso, vendar lahko postanejo irelevantni, in zato niso verodostojni, ali narobe.

Glavni kandidatki za sramotilni steber, za izginotje s seznama priznanih "relevantnih" dejavnikov, sta, trenutno, Nemčija in Francija. V sporu okrog Natovih obveznosti do Turčije so omenjali tudi Belgijo, vendar brez strasti, kajti Belgija je tako ali tako videti nekoliko irelevantna, čeprav je pred svojimi izpadi veljala vsaj za verodostojno. Če se Američani in Turki, na koncu, ne bi dogovorili za ceno ameriške vojaške navzočnosti na severni iraški meji, bi Turčija, država s 50 milijoni prebivalcev, tudi bila na dobri poti, da postane neverodostojna in, se razume, irelevantna.

Dogodki zadnjih tednov in mesecev so v areno političnih ocen vrgli še en pojem, da bi ga glodali do onemoglosti. Gre za antiamerikanizem. Težko mu določimo pravi pomen, je bolj polemičen kot kulturnozgodovinski. Tudi največji antiameričani, temu ne more nihče oporekati, pijejo kokakolo, jedo hamburgerje in so pripravljeni prenašati drugorazredne hollywoodske filme. Ameriki celo priznavajo vodilno vlogo v kulturi, četudi pri tem mislijo na pop kulturo.

Ameriki se zdi, da je antiamerikanizem preplavil vso "staro Evropo", na primer, "novi Evropi" pa je prizanešeno. Pojem lahko torej premikamo, za ene velja danes, za druge bi lahko veljal jutri. Stanje je manj metafizično, kot je bila nekoč zgodba o antisovjetizmu. Tega so propagandisti partije preganjali kot strašno okužbo, kot rušitelja socializma, celo v tistih časih, ko se je Jugoslavija otepala sovjetskega imperialnega objema.

Spomnim se, kako se je znanec, veliki novinarski as na Balkanu in pozneje v Italiji, Frane Barbijeri, da bi ohranil položaj, v Beogradu ogorčeno branil pred insinuacijami, da je "okužen z antisovjetizmom". Moskva takrat ni zlahka oproščala takih obtožb. Ameriške obtožbe so vsaj mobilne - iz stare greste v novo Evropo in antiamerikanizma ni več.

Kdo odloča, kaj je "kredibilno" ali kaj je irelevantno? Kaj je antiamerikanizem in kaj še ni? So kredibilne, same po sebi, milijonske demonstracije za mir, v Londonu in drugje (z lepo majhno ljubljansko epizodo)? Ali pa jim je mogoče oporekati kot nekredibilnim in irelevantnim? Kaj sploh pomeni demonstracija v svetu velike politike?

Lahko smo pod močnim vtisom londonskih demonstracij, tudi proti Blairu, ki s stisnjenimi zobmi podpira najostrejše ameriške napovedi "preventivnega udara", vendar se potem lahko spomnimo še drugih množic na londonskih ulicah, nič manjših, na pogrebu kraljice matere! Pa vseh tistih brezvoljnih ljudi na svetu, ki ne demonstrirajo, jutri pa bodo ploskali Bushu in Blairu (slednjega bi to rešilo), če jima bo uspelo zrušiti Sadama Huseina v sedmih dneh. Z žrtvami ali brez njih, vseeno.

Nam je vendarle laže kot kdajkoli prej. Izbira je čista. Če bomo še naprej disciplinirani, kot smo bili s podpisom vilenske izjave, smo si zagotovili prostor med verodostojnimi in relevantnimi. Nemci in Francozi si nikoli ne bodo upali uporabiti najstrožje formule obsodbe, v njihovih očeh, torej, ne bomo avtomatsko neverodostojni in irelevantni - čeprav nas bo take videl Chirac.

Odnosi z nasprotniki Amerike pri vladanju Evropi se bodo kvarili, najbrž, vendar ne glasno in šele na daljši rok. Zato pa bomo spoštovani vijaki volilnega stroja, ki ga Amerika sestavlja z rokami samih Evropejcev, novih Evropejcev, seveda.

Volilni stroj je tisto, s čimer se bosta določala verodostojnost in relevantnost. Ironija je v tem, da ta volilni stroj, z večino v korist Amerike, izdelujemo sami, pri tem pa niti nismo razmislili, čemu in komu bo rabil.