French fries

V trenutku, ko se začenja povsem novo obdobje - obdobje delovanja supersile ZDA mimo Združenih narodov (generalka je bila Vietnam), se je težko odločiti reči nekaj, kar zveni smešno in lahkomiselno. Vseeno bom tvegal: vse je bilo jasno v trenutku, ko so Američani svojo priljubljeno jed, ali dodatek jedi, če hočete, iz navadnega french fries preimenovali v "krompirček svobode" (liberty fries).

A vidite - Američani se držijo univerzalnosti navad. Pomfri sodi med take navade, tako kot italijanska pasta ali kitajski piščanec v sladko-kisli omaki. Skorajda ni kosila brez pomfrija. Pri McDonaldsu je krompirček vsaj tako pomemben kot hamburger. Ker ne maram hamburgerja, sem v McDonaldsu po navadi naročil le krompirček.

Ameriški vojaki bodo v iraški puščavi v naslednjih dneh, o tem sem prepričan, deležni tudi french, pardon, liberty fries. Vse bo ostalo isto, razen porekla. Poreklo je francosko, Francozi pa trenutno - zaradi zoperstavljanja neavtoriziranemu napadu na formalno neodvisno državo - pri Američanih niso več v modi. Še več, nekateri jih že sovražijo in po poti pomfrija s francoskim nazivom bodo šli tudi francoska vina, siri , parfumi , knjige .

V tem je, nikar se ne nasmihajte, bistvo drame, v kateri, posredno, sodeluje ves svet. Univerzalnost v čistem pomenu je zamenjana z univerzalnostjo v predstavi ene sile, ki se ji zdi, da zmore vse sama.Tudi to,da je prevzaprav vse njeno . Dolgo sem živel v Ameriki in poskušam se spomniti, kdaj se je to začelo dogajati.

Kdaj so, v vsej svoji veličini, Američani sklenili, da french fries, med drugim, niti ni francoska specialiteta, pač pa nekaj prvinsko njihovega, nekaj, do česar bi lahko imeli izključno pravico, patent, če hočete?

Se je to začelo tistega dne D, na obalah Normandije? To bo vsekakor verjetneje kot to, da je bilo skrito že v atlantski listini, ki sta jo podpisala Roosevelt in Churchill. Amerika si je potiho prisvajala svet. Visoko demokratični ideali so sicer ostali, pravice narodov so se priznavale, veliko je bilo storjeno tudi za žrtve druge svetovne vojne.

Mogoče današnjega evropskega blagostanja niti ne bi bilo brez Amerike. To je, razumljivo, Američanom dajalo občutek (takrat znan tudi Sovjetom!), da jim svet toliko dolguje, da mora ubogati in upoštevati tisto, kar mu rečejo. Kajti - kaj bi bilo brez Amerike? Kako si sploh kdo drzne Ameriki ne biti večno hvaležen? Lojalnost Ameriki je začela izgledati kot izraz normalne demokratične psihologije.

"Mi smo vas osvobodili!" so zgroženo vpili Sovjeti, soočeni z vstajami in gibanjem Solidarnost na Poljskem. Kako si drznete imeti drugačno mnenje, še več, kako si drznete iti neko svojo pot! "Mi smo vas osvobodili," pravijo sedaj v Ameriki Francozom, pozabljajoč na majhno podrobnost - da so pri osvobajanju Francije sodelovali (in krvaveli) tudi svobodni Francozi pod De Gaullovim vodstvom.

Velike sile ne pozabljajo svojih interesov. Vendar velike sile lahko pozabijo dosežke drugih, ali vsaj nehajo poslušati njihove pripombe na svoj račun. Amerika je v primeru Iraka nehala poslušati tudi svoji največji zaveznici, Francijo in Nemčijo (minus Veliko Britanijo, seveda). Amerika gre svojo pot. In french fries je spremenil ime.

Ta pot je, se zdi, zelo negotova. Nehalo se je neko obdobje, ki ga je oblikovala, v precejšnji meri, ravno Amerika. Umetnik raztrga svojo sliko, ker mu barve in lastni okus odvzemajo prejšnjo radost . Ta slika - Združeni narodi - bo slej ko prej, kot da so jo našli med kakimi starinami, šele morala biti spet postavljena na svoje mesto.

Če bo angleško-ameriška vojska triumfirala v Iraku, se to ne bo zgodilo zelo hitro. Če ne bo triumfirala, ampak bo le z določenimi mukami izvlekla zmago, se bosta svetovna organizacija in njen melanholični Varnostni svet na svoje mesto vrnila precej hitreje.

Največji problem preostalega človeštva pa je, sedaj, kako Američane navaditi na to, da je french fries lahko ravno to - z istim imenom. To se seveda nanaša tudi na precej drugih stvari. Težko bomo iz verjetnega zmagovalca v iraški vojni izvlekli priznanje, da stojimo z njim v svetovni areni povsem enakopravni, četudi ne posedujemo vsega tistega silnega orožja, ki ga ima sam. Imeli bomo torej težave, kako naj Američane naredimo za normalen del sveta.

Bilo je neizogibno - že zaradi strastne želje, da bi imeli z Ameriko "posebne odnose" -, da so se na strani Amerike neposredno, z vojaki in z opremo, znašli Britanci. V tem je smisel "posebnih odnosov", ki jim je De Gaulle poskušal oporekati s sarkastičnim vprašanjem "Resnično, ali obstajajo posebni odnosi?". Obstajajo. Težave bomo imeli tudi z Britanci, razumljivo je, da ne takšnih, kakršne bi imeli, če bi še imeli moč in položaj iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko so oblikovali Irak.

Kako naprej? Se bo svet sprijaznil z drugorazrednim statusom, ki mu ga položaj takorekoč vsiljuje? Od zdaj naprej se vsako diplomatsko vprašanje v zvezi z Ameriko začne s premišljevanjem, ali bi ji bilo treba reči več ali manj, ali bi bilo treba biti bolj prijazen ali manj. V pisarnah zunanjih ministrstev jih bo bolela glava ob iskanju formulacij, povezanih z Ameriko. To je neizogibno.

Kot je neizogibno tudi to, da bodo Združene države, bodisi da bodo uspešne le v začetni fazi, nosile, kot bi rekel Kipling, "breme belega človeka" in vse tisto, kar to breme nosi s sabo. Želim si, da ne bi bilo ubitih veliko Iračanov. Želim si tudi, da ne bi bilo ubitih veliko ameriških vojakov. V slednjem primeru bo namreč v Ameriki prišlo do velike krize. Krize vesti in ... navadne gospodarske krize, ki jo bomo čutili vsi. Ne glede na to, ali smo člani Evropske unije ali ne.