Diktatorji in drugi

Stalin je ustvaril gulage, pobil je sto tisočev kmetov, ki jih je imenoval kulaki. Likvidiral je Mejerholda in celo vrsto drugih velikanov ruske kulture. Stalin je tudi zgradil moderno Rusijo in premagal Hitlerja. V dneh zavezniške vojne so ga Angleži in Američani klicali striček Joe.

Danes se misli, da tudi Lenin ni bil nič boljši. Hladnokrvno je podpisoval ukaze za usmrtitve. Vendar je po revoluciji sprejemal vodilne ameriške podjetnike, jim ponujal velikodušne koncesije in uvedel "novo gospodarsko politiko", ki je bila uvod v vračanje h kapitalizmu.

Vsak diktator mora imeti mentorja v demokratičnem svetu. Si lahko predstavljamo strmoglavljenje demokratično izbranega, vendar, na žalost, levo usmerjenega Aljendeja brez vsakršne podpore Henryja Kissingerja Pinochetu? Resnici na ljubo, Američani so zrušili tudi enega ultradesnega diktatorja, Trujilla.

Pravzaprav je malo diktatorjev, ki bi jim uspelo brez demokratične pomoči. Glavni negativec iraške drame, Sadam Husein, je bil, preden se je Ameriki zameril na smrt, njen priljubljeni diktator.

Ameriška veleposlanica v Bagdadu ga je v svojih sporočilih navdušeno hvalila vse do roba iraškega napada na Kuvajt! V iraško-iranski vojni je, vemo, Amerika Sadamu dala precej tega, zaradi česar ga sedaj napada brez odobritve varnostnega sveta.

Rekel bi celo, da veliko liberalcev tega sveta do odločnih diktatorjev čuti naklonjenost. Pri njih čutijo tisto, česar sami nimajo zadosti - moč. Diktature tako ali tako nastajajo tam, kjer ni demokracije niti reda. Diktatura se zdi nujna. Dvomim, da Britanija in ZDA, zbirajoč ostarele opozicionalce-emigrante iz Iraka, do njih čutita kaj drugega kot prezir.

Na koncu koncev, zakaj je Sadam zares uspel? Zato ker je povezal neobvladljivo zapleteno, med sabo skregano materijo, ki si je komaj zaslužila ime država.

Sadam je bil, hkrati, Arabec in Šiit in Kurd in delavec in intelektualec in poljedelec in vojaški genij in spoštovalec vseh tamkajšnjih religij. Združil je vse elemente, ki so tvorili nacijo. Kdo bo to naredil po njem? Kdo bo še zagotovil tak mir in red, da se bo nafta iz Iraka brez težav prelivala po svetu, še posebej v Ameriko?

Težava ni v krvoločnosti diktatorjev ali celo, v blažjih primerih, v njihovi avtoritarnosti, ampak le v tem, da gredo njihove ambicije predaleč in da nehajo poslušati glas zunanjih središč moči. In niti takrat ni gotovo, da bodo ta središča krenila proti njim z vso močjo in vzdržljivostjo. Poglejmo Gadafija.

Gadafi si je v najtežjih trenutkih spora z Ameriko, ki ji je odvzel naftne licence, upal celo zagroziti, da bodo "po ameriških ulicah tekli potoki krvi". Vendar je libijski diktator, organizator prvih terorističnih napadov (pokol na muenchenski olimpiadi) in tarča zračnih napadov ameriških letal v Reaganovem času, na koncu postal mednarodna osebnost, s katero Američani, brez ljubezni ali celo stikov, lahko sobivajo. Diktatorji imajo nenavaden dar, da iz svojih diktatorskih navad naredijo nekaj sprejemljivega, skratka, da postanejo državniki.

Če bi šli v zgodovino, bi se ustavili pri Napoleonu (takrat neposrednih diktatorjev še ni bilo, bili so cesarji). Po svojem koncu je doživel poplavo študij kot noben demokratični politik. Merežkovski o njem piše kot o božanstvu, Heine ga ima za nadaljevalca francoske revolucije.

O diktatorjih se torej pišejo številne knjige. To so uspešnice, o katerih lahko demokratični vladarji le sanjajo. Največ uspešnic je še vedno napisanih o Hitlerju.

Še več, demokratični svet zna veliko narediti za povzdigovanje kakega diktatorja. Sadam je le presegel mejo tistega, kar lahko demokratični svet pri nekem diktatorju sprejme, zato bi ga sedaj, predvsem, želel osebno likvidirati. Ubiti torej. Demokracija bi rada odstranila diktatorja - z diktatorsko metodo.

Vojna v Iraku se je tudi začela s tem, ko so merili na dvorec, za katerega so mislili, da je v njem Sadam. Kaj je to drugega kot vera v nenadomestljivo moč diktatorja? Tako kot so si v Beogradu za tarčo vzeli dedinjsko vilo, kjer bi lahko bil Milošević, ali kot je Cia hotela odstraniti Castra s strupom v bradi.

To so trenutki, ko demokratični svet sovraži in ljubi diktatorja. Hoče ga odstraniti nasilno, vendar s tem, s to nedovoljeno metodo, dviguje njegov ugled.

Demokrati lahko tudi sami preizkusijo diktatorske prijeme. Mednarodni pooblaščenci v Bosni ali na Kosovu so z legitimno močjo majhni diktatorji. Wolfgang Petritsch je z eno potezo peresa odstavljal ministre v svojem protektoratu.

Da, protektorat! To spet postaja priljubljena oblika vladanja v nemirnih krajih, kjer ni demokracije. Tudi Afganistan, dolgo časa neodvisna država, je praktično protektorat, ve pa se, kaj nadzorniki lahko naredijo. Lahko odstranijo tudi Karzaja.

V glavah Busheve administracije že dozoreva načrt, kako vladati Iraku po Sadamu. Ni jim všeč niti predlog najboljšega privrženca, Tonyja Blaira, da bi se, četudi le s humanitarno pomočjo, po vojni, s tem ukvarjali Združeni narodi.Američani so za lastni protektorat.

Zgodbo o smislu diktatorstva in odnosu do njega končujem s slavnim in ključnim stavkom Bushevega časa: Kdor ni z nami, je proti nam. To je ideološki uvod v diktatorstvo. Ko bo Sadam padel, morajo na njegovo mesto preprosto postaviti novega diktatorja, takega, ki se bo strinjal, da je za, ker je nemogoče, da bi bil proti.

Globoko v duši so mnogi demokrati lahko ali sanjajo o tem, da bi bili - diktatorji.