Nazaj v fevdalizem

Resen in ugleden človek, ki je poznal Ruperta Murdocha in njegovo družino, mi je pripovedoval, da je imel celo čast biti na njihovem družinskem zajtrku. Redka čast, ko gre za tega Avstralca.

Sin James je bojazljivo prosil očeta, naj k njegovi žepnini, skromni, doda še kak dolar. Da bi si rad nekaj kupil. Murdoch starejši je bil neizprosen. Niti dolarja več, to je treba zaslužiti!

Sin James je zatem oddelal svoje. Prek kratkim je stopil na čelo skupine Sky, močno prisotne v televizijskem svetu in drugje. Tako vzgajajo sinove najbogatejših, razen tu in tam kakega plejboja. Ustvarjajo dinastije.

Takih stvari je bilo, seveda, veliko tudi v vsem ustvarjalnem obdobju kapitalizma, poglejmo, na primer, družino Krupp. Vendar so bile tovrstne dinastije pravzaprav značilne za fevdalizem. Tudi Berlusconi je svoje otroke že spravil v upravo Mediaseta. Kot da dinastije postajajo pravilo.

Če imaš v razvejanih poslovnih imperijih ljudi lastne krvi, je lažje vladati. Ja, krvi. To je imelo v fevdalizmu sicer tudi krvave posledice. Vojne bele in rdeče vrtnice. Ampak se je izplačalo.

Najbrž se izplača, ko se želi doseči čista materija vladanja, ki bogati svet spreminja v homogene celote, kakršne so bile nekoč največje fevdalne posesti. Kralji so princem dajali velike zalogaje, ti pa so na podoben način, po hierarhiji, nagrajevali svoje sluge. Preden ga je imenoval za kneza, je bil Menšikov sluga Petra Velikega.

Berlusconi sodi v tej vrsti ljudi med tiste, ki svoje posesti takoj širijo na vse sfere in, povsem moderno, predvsem na informacije. Prebral sem naslednji opis tega italijanskega fenomena svetovnega pomena:

"Pri zajtrku gledate kratke novice po televiziji, ki je v lasti predsednika vlade. Na poti v službo berete časopis, ki je v lasti predsednika vlade. V pisarni imate dostop do interneta prek strežnika, ki je v lasti predsednika vlade. Pri kosilu listate revijo, ki je v lasti predsednika vlade. Na poti iz službe si izposodite videokaseto v videoteki, ki sodi v verigo izposojevalnic, ki so v lasti predsednika vlade. Film je posnela družba, ki je v lasti predsednika vlade. Ko je filma konec, hop, prestavite na eno od televizijskih postaj, ki je v lasti predsednika vlade. Pred spanjem v postelji berete knjigo, ki jo je izdala založba, ki je v lasti predsenika vlade."

In tako naprej. Od rojstva do smrti.

Rekel bi, da do popolne slike lastništva nad stvarmi in ljudmi - po naravi fevdalizma - manjka samo še pravica do prve noči (verjamem, da je tudi to urejeno na neki modernejši način).

Berlusconi ima sedaj težave, kako oklestiti predrag pokojninski sistem. To bo nekako uredil, z nekoliko manjšimi pokojninami, vendar bo podanikom milostno pustil pravico, da se še naprej, kot so pač navajeni, upokojijo že pri 57 letih. In da hvalijo svojega gospodarja. Fevdalni gospodar zna biti milosten.

Ne verjamem, da so za te pojave neofevdalizma potrebni določeni socialni modeli, več brezobzirnega kapitalizma ali manj. Ne, pred nami je splošen pojav, ki je zajel ves svet. Ameriški demokrati burno napadajo Belo hišo zaradi dozdevnih prednosti, ki jih je dobilo superpodjetje Halliburton, da bi si zagotovilo pravico do obnove - obnove? - Iraka.

Bela hiša je zgrožena. Žaljiva se ji zdi že sama misel, da bi imel z dodeljevanjem prednostnih koncesij kaj opraviti podpredsednik Cheney. Ja, tisti, ki so ga še do včeraj obtoževali za tajne zveze s propadlim koncernom Enron. Dokazujejo, da si je Halliburton koncesije krvavo zaslužil s tem, da je predlagal strokovno odobren najboljši projekt. Čigavi so strokovnjaki, ki so podali to oceno? Takega vprašanja v fevdalizmu ne postavljamo.

V redu, okrog tega se bodo demokrati in Bela hiša kregali do naslednjih predsedniških volitev, Halliburton pa bo obnavljal Irak; prek trupel ameriških vojakov.

"Družine", ki jih povezujejo posesti in oblast. Jelcini, Murdochi, Berlusconiji. Fevdalizem, zaenkrat ne tisti absolutistični, ampak pisani, z velikimi posestmi, ki požirajo manjše na poti v absolutizem. Ne Ludvik XIV., ampak Henrik IV.

V ozadju vsega je prastara želja po oblasti nad tokom, s katerim pluje družba. Pri tem izginja tudi zadnja sled delitve na "Zahod" in "Vzhod". V Moskvi je Hodorkovski - nič sicer ne vem o njegovi družini.

Komsomolec, ki je postal multimilijarder. Šef Yukosa, naftnega giganta - seveda ljubljenček svojih ameriških prijateljev, lastnikov gigantov. Hodorkovski je po nečem podoben Berlusconiju - javno je izrazil željo, da bi vladal politično, neposredno vstopil v politiko, (denarno) podpira vse, in leve in desne. Zato je po Putinovem ukazu končal v Matroski tišini, zaenkrat. Putin izvira iz "družine" Jelcin.

Murdoch in Hodorkovski si želita to, kar je Berlusconi že dosegel na skoraj operetni način. Eni so čisto blizu oblasti, drugi se ji približujejo. Kanclerju Schroederju je Berlusconi manj všeč od Murdocha, prvega nikakor ne bi rad videl med lastniki nemškega kapitala. To je zato, ker Murdoch manj pohlepno kaže, da si poleg zaslužka želi tudi neposredne oblasti. Schroeder ima samo to drugo, pa še tega ne več dolgo. Korporacijske dinastije mu dihajo za ovratnik. One so trajne.