Hierarhija unije

Poslej bo treba misliti na dve podrobnosti z nedavnega srečanja (pol)velike francosko-nemško-britanske trojice.

Nemška stran je brez opravičevanja svetu sporočila, da se bo trojica videvala še naprej, nekako stalno, in da se morajo drugi partnerji iz Evropske unije "navaditi na ta format". Z drugimi besedami - nastaja inštitucija.

Še bolj zanimiv je bil na koncu sestanka šef foreign officea Jack Straw. Predvsem zato, ker predstavlja tako vpeljano in staro diplomatsko šolo. Po telefonu je o sestanku obvestil kolege iz Španije, Italije, Portugalske in Poljske. Nikogar drugega. Na nobene Slovake, Slovence ali Čehe ni mislil, kdo pa bi še mislil na Baltik! Niti Čehi niso več to, kar so bili v času Havla.

Španija in Italija imata znane pretenzije, kar je Angležu jasno - po pomembnosti glasov se približati (pol)veliki trojici. Poljska je to tudi odkrito zahtevala in si celo drznila izzvati odlaganje tistega, brez česar ne bi smelo biti širitve unije, ustave. Zato jo je Anglež dodal na telefonski seznam, četudi njegova nacija ne verjame v nobeno ustavo. Tudi sama je nima.

Španski premier pa je na to vzkliknil, da v Evropi že obstaja politika dveh hitrosti. Ni jasno, kaj je s tem hotel povedati. Bi rad Španijo formalno uvrstil v zgornjo hitrost? Ali pa ni zadovoljen s samo idejo o več hitrostih?

Trojica o tem ni preveč odkrito povedala ničesar.Vendar Berlin, Pariz in London skupne sestanke očitno pojmujejo kot potrditev nujnosti obstoja različnih hitrosti in svet se mora "navaditi na ta format". Da to ne bi bila le mrtva črka na papirju, je trojica takoj predlagala ne samo gospodarske reforme za vse, ampak tudi evropskega superkomisarja za gospodarstvo (kar Evropski komisiji ni všeč).

Poleg tega se, vse bolj glasno, premišljuje, kakšna bo ameriška politika do Evrope, če bo zmagal demokrat Kerry. Še pred dvema mesecema so se ugledni komentatorji takorekoč valjali od smeha, če je kdo samo omenil tako možnost. Zdaj se v najboljšem primeru molči. Vse je mogoče. Ta demokrat pa bo, če bo sledil Clintonovi praksi, spet našel več časa za stike z evropskimi politiki - ne samo z Blairom in ne samo s tistimi, ki so disciplinirano podpirali dogodivščine na " širšem Bližnjem vzhodu", kot v Washingtonu sedaj govorijo o Iraku. Bo Kerry premogel pogum - in skromnost -, da bo zahodno politiko vrnil h "kolektivnemu strinjanju"?

Če bo tako, smo pred dvema ugankama.

Če bomo imeli "kolektivno vodstvo", kolikor je pač mogoče (ko po Brzezinskem Amerika sveta ne bo vodila hegemonistično, vendar ga bo vseeno, seveda, vodila), kako se bodo v trojnem formatu vedle tri tako različne nacije, kot so nemška, francoska in britanska?

Ali naj se preostali sploh bojijo obstajanja (pol)velike trojice? Ali se bo sposobna razviti tudi v veliko trojico?

V taki Evropi bi obstajala skušnjava, da se Američanom po iraškem polovičnem fiasku ali polovični zmagi da vedeti, da mora Evropi priznati vsaj malo neposredne enakopravnosti, četudi se globoko v duši vsi nimajo namena preveč oddaljiti od Amerike.

Schroeder preživlja globoko notranjo krizo, ki jo blaži le spoznanje, da se opozicija ne more sporazumeti o alternativni politiki. Chirac je s pošiljanjem tujske legije v Haiti, hkrati z ameriškimi marinci, opozoril na meje francoskega zoperstavljanja Ameriki. Spet je pravočasno našel nekaj skupnega z njo.

Britanija? Ja, ostanimo malo pri njej. To je tista druga uganka! Blair je bil v velikih težavah, ko je moral pred večino sodržavljanov zagovarjati svoje sodelovanje v iraški kampanji. Precej večje težave pa ga čakajo, ker bo kmalu moral izbirati, ali se lahko zgodi, da bo moral izbirati, med zvestobo desnemu republikancu Bushu, ki ga podpirajo religiozni fanatiki, in Kerryjem, ki bi ga spominjal na lepo preteklost druženja z liberalnim Clintonom. Ta je sprejemal njegovo "tretjo pot" .

Blair se žal ne more zares odločiti, preden ne bo ameriških volitev! Od te odločitve pa je odvisen njegov položaj v evropski (pol)trojici. Ki bo odločala o mnogočem. Ne samo o gospodarskem programu Unije, ki ga ne morejo sprejeti le z glasovi preostalih partnerjev, pač pa vsekakor tudi s francosko-nemško-britanskim sodelovanjem. Tudi o značaju odnosov z Ameriko. Pa tudi o tem, kolikšen delež bo Unija dobila pri vodenju svetovne politike.

Nekateri celo predlagajo, naj se ustanovi Varnostni svet Evropske unije. S tremi stalnimi članicami, preostale države , seveda, ne bi bile stalne.

Težko je reči, kaj bomo s to politiko dveh ali več hitrosti, proti kateri smo vstajali, vsaj na prvi pogled energično. Obstajanje več hitrosti so na začetku zanikali tudi sami (pol)veliki. Maske so padle.

Na sceno je, nenadoma, stopila tudi mešana skupina, ki javno protestira proti temu, da bi se nekaterim, predvsem Franciji in Nemčiji, oprostile prekoračitve maastrichtskih okvirov. Gre za Španijo, Italijo (ki si tako želi širitve trojice v četverico), Portugalsko, spet Poljsko in Estonijo. Pogumno majhno Estonijo.

Očitno bodo obstajale različne hitrosti. Tu in tam res lahko presenetijo tudi intervencije majhnih držav. Slovenija ni za privilegiranost (pol)velike trojice. Ni pa niti jasno povedala, ali je proti.