Spomeniki, prazniki, obletnice

V Londonu lahko na petstometrski oddaljenosti dojamete smisel zrele demokracije. Na enem koncu stoji ne prevelik spomenik očetu in hkrati diktatorju angleškega parlamenta Oliverju Cromwellu, na drugem pa kralju Karlu I., ki so ga s pristankom Cromwella javno obglavili. Prvemu se ne prihajajo poklonit zagovorniki parlamentarizma. Moti jih Cromwellovo diktatorstvo. Spomenik pa vseeno stoji. Pred drugim se na obletnico usmrtitve zberejo rojalisti, da bi se spomnili kralja mučenika. Prvi je bil protestant, drugi katolik.

Zgodovina tako mirno živi skupno življenje, v isti državi in v isti družbi. Ne, ne gre za "spravo", kot nam jo hočejo, zlepa ali zgrda, vbiti v glavo, čeprav je nemogoča. Gre za sobivanje. Iz zgodovine ne mečejo nikogar, zgodovinskih spomenikov ne odnašajo v zaprašena skladišča, spomeniki ostajajo, da bi se vsi, vsaka nova generacija, zavedali svojih korenin.

Če bi se zgledovali po Angležih - kar nam še na misel ne pride -, bi pri nas še vedno stal spomenik cesarju Francu Jožefu, iz magistrata bi še vedno, kot iz hleva, prihajal Petar I. Karađorđević in nihče ne bi niti pomislil na odstranitev Kidriča. Ideologija ne bi imela nobene vloge. Vladal bi duh zgodovine.

Američani so pri tem še internacionalisti. Pred newyorškim Centralnim parkom stoji Simon Bolivar, na nekem washingtonskem trgu Taras Ševčenko, ukrajinski pesnik, darilo ukrajinskih priseljencev. Lahko bi stal - kdorkoli.

Na drugi strani, tisti, ki nam je po duhu bližje, stojijo seveda Nemci. Že desetletja se prerekajo, ali lahko Heine, eden od dvojice največjih nemških pesnikov, dobi pravi spomenik v rojstnem Duesseldorfu. Ne, ne more. Ne zato, ker je bil judovskega rodu, to današnji Nemci skesano sprejemajo, pač pa zato, ker je v pesmih tako zabavljal čez lasten narod, njegove burgerje. Ne, zadovoljiti se je moral z majhnim obeliskom.

Tudi s prazniki ni nič drugače, njih menjujemo kot dama rokavice. Že nekaj časa traja javna razprava, sicer res le med posvečenimi - ne v širši javnosti, ki je, se zdi, nezaineteresirana -, kateri praznik bi še lahko odpravili in ga zamenjali z novim, ideološko, seveda, primernejšim (oh, neizogibna ideologija!). Že socialistična Jugoslavija je odpravila dan zedinjenja iz leta 1918 in Slovenci smo bili videti srečni, pozabili pa smo, da smo se s tem zedinjenjem izognili taboru poraženih in prešli v tabor zmagovalcev v 1. svetovni vojni, z ohranjeno glavnino svojega ozemlja. Ki bi si ga sicer razdelili Italija in Avstrija.

Nekatere moti tudi proslavljanje osvoboditve Prekmurja. Spet ideologija. Osvobodili so jo Sovjeti, ob pomoči skesanih prijateljev Nemcev, Bolgarov.

Nekako nam ne gre to stajanje med zmagovalci. Ne ustreza naši nacionalni psihi, morda. Pred štirinajstimi leti smo se, ravno tako radostno, znebili 29. novembra. In spet nismo pomislili, da tako odrivamo v senco tudi Avnoj, na podlagi katerega smo odvzeli avstrijski aristokraciji in še komu njihove ne ravno majhne, blago rečeno, posesti.

Kako je rekel francoski kralj Henrik IV? Pariz je vreden ene maše!

In tista Osvobodilna fronta! Še vedno proslavljamo, z nekoliko spremenjenim imenom, dan, ko so jo pred nosom Italijanov ustanovili v vili ljubljanskih bogatašev. Spet motijo, seveda, prekleti ideološki motivi. Osvobodilno fronto so vodili komunisti, sramota za naš današnji demokratičen svet. Nič zato, če je Osvobodilni fronti, nekako, uspelo oblikovati edini do konca organizirani odpor proti fašizmu v srednji in zahodni Evropi ter da so imeli zahodni zavezniki pri slovenskih partizanih pravo vojaško misijo. Ni še odločeno, vendar, kakor vse kaže, lahko odide tudi ta praznik, ker se pojmuje ideološko, ne pa kot edini dokaz, da Slovenci znamo tudi velikim pokazati zobe.

Profesor Mencinger je nekoč napisal o Srbih, kot dokaz našega realizma, da imamo eno prednost pred njimi: nimamo slavne zgodovine. Duhovito in ironično, vendar ne povsem resnično. Imamo slavno zgodovino v vojaškem smislu: če so Srbi imeli vojvodo Mišića in cersko bitko, smo mi imeli partizane in bolnišnico Franjo.

In tisti "naš Tito" nad Sabotinom. Ideologi antikomunizma se zgražajo in odstranjujejo kamne, neki cheguevarovsko (ali drugače) nastrojeni mladinci jih vračajo. Medtem ko se dve skupini naših ljudi smešno in mučno dajeta okrog teh dveh besed, pozabljamo, da stojita le nekaj metrov od Italije, ki nas je okupirala, in da smo z njima, med drugim, zatrli poskuse, da nam ne bi vrnili Primorske. Kakšna ideologija! Navadna nacionalna strategija bi zahtevala, da ostane vse, kar spominja na zmago majhnega naroda nad velikim. Pa naj bo tisti človek na Sabotinu komunist ali jehovec.

Mimogrede, pravi pomen Titove vloge - bil sem zraven - je na komemoraciji v spomin maršalu Titu v Združenih narodih izrazil ne kateri od neuvrščenih partnerjev, temveč filipinski znanji minister Carlos Romulo, eden od najgorečnejših antikomunistov, kar jih je videl svet. Rekel je: "Ta človek je vsem nam, ki nas velike sile prezirajo, pokazal, kako majhni narodi branijo nacionalno dostojanstvo." To je rekel antikomunist Romulo.

In temu Titu je, v zadnjem letu življenja, uspelo obiskati, uradno in s častmi, vse stalne članice Varnostnega sveta. Enkrat pred tem je sicer imel težave z velikim državnikom, De Gaullom. Ta ga nikakor ni hotel sprejeti, še manj pa priti na obisk, kot sta storila dva ameriška predsednika in britanska kraljica. Vendar pojasnilo De Gaullove rezerviranosti ni ideološko. Tito se je, hm, velikemu Francozu zameril, ker ga je v 2. svetovni vojni zanemarjal in Francije ni imel za eno od vodilnih sil antifašistične koalicije. Prav, Tito Jugoslavije s svojimi obiski zgodovinsko ni rešil. Pa vendar, ali kateri slovenski voditelj premišljuje o tem, da bi, zaradi svoje države, obiskal vse stalne članice? In - ali lahko to doseže?

Lahko pa je, seveda, tudi drugače, v naši tradiciji vzvišene ponižnosti. Tako smo, takoj ko smo dobili prvo vlado samostojne Slovenije, hitro tekli na prvi obisk - k nekomu. Kdo je bil ta izjemni tuji pomembnež, v tistem trenutku? Jorg Haider, tisti, ki nas je ravnokar razveselil z izjavo, da Slovenci nimajo mišic, da samo napihujejo kožo. Slovenci, pravi, niso nič.

Spomeniki, prazniki, obletnice ne bi smeli biti ideološke tarče in ne bi smeli biti odvisni od simpatij in antipatij. Morajo odsevati zgodovino. In morajo tudi pričati, da smo, na svoj način, narod s slavno zgodovino.