Kontinuiteta

Širša javnost, ki jo iz dneva v dan vse bolj preplavlja strah, da bo v najbližji prihodnosti životarila, ne more vedno opaziti podrobnosti, povezanih s protokolom vedenja. Zato se večina, četudi je o tem kaj slišala ali prebrala, ni odzvala na ceremonijo imenovanja nove rektorice ljubljanske univerze.

Vse je bilo, kot mora biti, le predstavnikov vlade - tudi države ne - na visoki ravni ni bilo tam. Razlog je bila, mislim, pritlehna , vendar v našem življenju pomembna podrobnost: za novega vodjo ljubljanske univerze so imenovali damo, resda zaslužno znanstvenico, ki pa je, v očeh vrhov, poročena z napačnim človekom. Enim od tistih, ki jim zamerijo, da predstavljajo nadaljevanje Kontinuitete.

Kontinuitete? O tem pozneje. Izpričana je naša navada - poznam jo iz davnih časov in neke druge državne tvorbe, ki smo ji pripadali -, da se držimo stran od ljudi, ki kot da so na neki drugi strani družbene stvarnosti. Temu se pravzaprav reče, da niso naši.

V zvezi s tem sem se spomnil primera iz držav, kjer imajo že zdavnaj utrjeno demokratično civilizacijo. Denimo: dva primera iz Anglije. Železna lady, gospa Thatcher, je ravnokar praznovala osemdeseti rojstni dan. Na praznovanje je prišel tudi njen očitni nasprotnik, resda iz mlajše generacije. Tony Blair osebno, socialist, če hočete.

Za razumevanje strpnosti civilizacije, o kateri govorimo, je še pomembnejši davni primer Johna Ameryja. Gre za enega od štirih Britancev, ki so jih obesili kot izdajalce domovine takoj po koncu druge svetovne vojne. Amery je, med drugim, svoje sonarodnjake na nemškem radiu prepričeval, naj se predajo Hitlerju.

Obesili so ga kot izdajalca, Winston Churchill, takrat vodja konzervativne opozicije, pa je vseeno odšel v hišo Ameryjevega očeta, nekdanjega torijevskega ministra, da bi bil z gospodom v trenutku družinske tragedije. Izdaja je eno, človeški odnosi pa so nekaj drugega. Noblesse oblige.

Mi si še ne znamo predstavljati, da bi presegli strankarske ali druge razprtije in se vedli - kako sem rekel? - kot ljudje, ki upoštevajo pravila lepega vedenja. Če kdo ni "naš", potem ni naš. Tudi njegova žena potem ni "naša".

V tem se kaže to, kar, zelo zavračajoče, razumemo kot kontinuiteto. V našem vsakdanjem občevanju je kontinuiteta, pravimo, nekaj, kar zelo moti razvoj, za kar pa je vedno kriva - tista druga stran. Ljudje na oblasti, ali na površju, da tako rečem, naj ne bi bili dovzetni za bolezen kontinuitete.

Pravzaprav bi z besedo kontinuiteta, če bi hoteli biti bolj objektivni ali potrpežljivi, lahko - ali bi morali - razumeli vso našo stvarnost.

Danes se ne dogaja nič, kar ni zunaj kontinuitete, ki jo očitamo samo tisti drugi strani. Pravijo, da se moramo otresti "otrok revolucije", ki so se samo pritajili, v resnici pa še vedno zapolnjujejo ogromno celic in por. Kontinuiteta se, seveda, ne konča s temi odpadki nekdanjega ustroja! Kontinuiteta je v vseh nas.

Kontinuiteta ne pomeni samo sposobnosti "nekdanjih", da prikrito vplivajo na vedenje novih ljudi. So ponekod taki, ki svoje kontinuitete niti ne skrivajo. Če govorimo o komunistih, kaj bodo rekli tisti, ki se zgražajo nad kontinuiteto, če bo gospod Kwasniewski, nekdanji čisti komunist, postal generalni sekretar Združenih narodov, kar je povsem mogoče?

Kaj bomo, nam bližje, z vsemi tistimi nasprotniki kontinuitete, ki se nad njo zgražajo - so pa bili del prejšnje, kot so danes del današnje elite? Ali niso tako pravzaprav potrdili narave kontinuitete - in, razumljivo, nomenklature, drugega pojma, ki gre s prvim?

Ko pogledamo, kako se vodijo posli države, lahko, z malo smisla za realnost, takoj rečemo, da so današnje manire ter odnos do delovanja v javnosti takšni, kot smo se o njih učili kot "otroci revolucije". Vsi smo namreč otroci ali sorodniki revolucije. To se že kaže v globoko vsajenem trudu, da ljudi prejšnje vladavine zamenjamo, vse do enega, z ljudmi, ki so pripravljeni priseči zvestobo novi vladavini (generalnemu direktorju General motorsa ni treba prisegati Beli hiši). Okoliščina, da bi jutri, če bi prišlo do sprememb, spet prisegali prejšnjim vladavinam ali se delali nevtralne, pri zasukih niti najmanj ne moti.

To je trajna psihologija kontinuitete. To se zadnje čase najbolj čuti v razpravah glede vloge države. O tem, koliko države in koliko zasebne pobude.

Obstajajo teorije in obstaja praktična politika. V teoriji se mora država umakniti iz vseh por dejavnosti, predvsem pa iz gospodarske. V praksi se stvari spreminjajo tako, da se država iz ene pisarne preseli v drugo, obdrži pa nadzor nad vsem, kar je privatizirano. Neposreden primer kontinuitete! Že tista država, iz katere smo odšli, se je trudila zmanjšati svojo navzočnost, zmanjševala jo je formalno, vendar je ostala tik za vrati. Etatizem je strast, ki se je ni lahko otresti.

Kontinuiteta obstaja, pritajila se je, vendar živi v vseh nas. Nomenklatura se bo, razumljivo, prilagodila kontinuiteti in današnja nomenklatura, v precejšnji meri sestavljena iz prejšnje, bo naredila vse, da bi se preselila tudi v vse prihodnje. Zato ne bi prezirljivo govoril o teh dveh pojmih. Z njima živimo, gojimo eno in drugo, prepletamo eno z drugim.

Kontinuiteta se sicer včasih začne z izdajo. Da bi nekaj zgradili, se odrečemo tistega, kar je bilo. Celo svojih staršev. Tako mlade generacije, ki izhajajo iz partizanskih družin, pazijo, da se o partizanih govori čim manj in čim bolj ravnodušno. Vedno je bilo tako: od petih glavnih oblikovalcev komunizma nihče, denimo, ni prišel iz proletariata. Ne Marx, ne Engels, ne Lenin, ne Stalin, ne Trocki. Izdali so svoj razred.

Da ne bomo ostali samo pri komunistih. Roosevelta, očeta "new deala", so imeli najbogatejši Američani za izdajalca svojega razreda, če hočete. Oblikoval je kontinuiteto ameriške inačice države blagostanja, ki jo šele sedanji predsednik poskuša zamenjati z "normalnejšo" razdelitvijo na bogate in revne.

Ironično bi lahko rekli, da tudi pritajene želje enega dela naše levice, da bi se priključila vladajoči koaliciji, kažejo zavest o kontinuiteti. Vedo, da smo si vsi podobni, po vedenjskih navadah, navadah, oblikovanih v zadnjih - koliko? - šestdesetih letih - in zakaj ne bi vsi črpali energije in koristi iz istega kotla. Samo zato, da bi imeli opozicijo?

Konec koncev danes ni več ne "buržujev" ne "proletarcev". Samo srednji sloj . Eni imajo plitve, drugi globoke žepe. To je edina razlika.