Tuji jeziki

Angleščina ni več tuji jezik. Angleško, po navadi v ameriški različici, zna že vsakdo, vsaj malo.

Ni pomembno, kako jo zna, izgovarja, širi ali krči, kako jo uporablja, kot da je ubogljivo orodje, s katerim se da vse. Pravi poznavalci angleščine, naravni govorci, se ne pritožujejo. Neverjetno je, kako malo so Anglosaksonci jezni zaradi slabe uporabe njihovega jezika! Vseeno jim je, kako ga tujci maličijo. Pomembno je, da so ves svet, takorekoč, pripeljali do tega, da se prikloni angleščini in se z njo poskuša sporazumevati, nekako.

Sprejeli so jo vsi, prepričani, da je pomembno samo še to, da izrazijo sebe. Celo Francozi, v glavnem. Pred kratkim je Evropa ponosno sporočila, da v vesolje pošilja satelit, katerega zmožnosti presegajo celo ameriške. Galileo. Francoski znanstveniki so na televiziji občinstvu pojasnjevali popolnost novega modela. No, to pa ni šlo po angleško! Gre vendarle za nacionalni ponos, duh Evrope. Govorili so francosko. Zvenelo je kot redka svečana izjema ...

Če želiš danes veljati za ustrezno izobraženega, svetovljanskega človeka, moraš okolico presenetiti z znanjem kakšnega tretjega jezika, resnično tujega! Vseeno, ali je francoski (vse bolj poredko), španski (vse bolj pogosto), čečenski (ne znajo ga niti vsi Čečeni) ali gruzinski (izjemno redko). Redkost vam dviga ugled. V vsakem oziru je za ponosno držo med ljudmi potreben neki tretji jezik.

Ob predpostavki, da sem vedno Slovenec, ker sta to bila moja starša, mi je bil drugi jezik vedno neki tujek, ki se je postavil medme in svet. Nekajkrat v življenju sem se moral soočiti z njegovimi neznankami, stal sem pred njim, ne vedoč, ali mi bo dovolil obstajati in kreniti naprej.

Preden sem shodil, sem bil obkrožen z italijanščino, ne da bi razumel eno samo besedo. Potem sem kot dveletni fantič ležal v dunajski bolnišnici in ko je po mesecu dni prišla pome mama, sem jokal in kričal "Ich will zur Tante Katarina!" Sestra usmiljenka.

Nemščino sem v hipu spet pozabil - ne kot Puškin, ki je od najzgodnejših dni do konca življenja enako dobro govoril rusko in francosko - in se je spet moral naučiti v deških letih, obkrožen samo z njo (v šoli) ali z ruščino(na cesti). Pozneje je prišla na vrsto tudi ruščina, šele precej pozneje, vendar z vso silo, pa angleščina.

O tem govorim zato, ker vsak jezik, s katerim ste se prisiljeni soočiti, ker bi sicer ostali osamljeni in nerazumljivi, da ne rečem tudi nepotrebni, zahteva svojo ceno. Obkoljeni z njim , ga morate sprejeti kot maternega ali vsaj kot jezik mačehe, kateri ne morete pobegniti.

Vsak od jezikov, ki vam jih življenje vsili, hočeš-nočeš, zahteva, da ga imate radi, če pa ne to, pa vsaj da ga spoštujete in da se mu podredite. V tem je razlika med vsemi temi jeziki, s katerimi ste prisiljeni skleniti razmerje, na eni strani in angleščino na drugi strani. Angleščina se pojavlja kot dejansko stanje, nekaj, kar je samoumevno. Ničemur drugemu se vam ni treba odreči, govorite katerikoli jezik, angleščino pa vzporedno uporabljajte na katerikoli način in s katerimkoli številom slovničnih napak. Angleščina je neizbežna in tako očitna, da prenaša kakršnakoli izkrivljanja, ne da bi se razjezila.

Kdor govori angleško ali tisto, kar misli, da je angleško - vsi ga razumejo -, se ničemur ne odreka. Včasih - ne tako daleč nazaj - so mnogim, v vsakem primeru majhnim, narodom vsiljevali jezik, za katerega so rekli, da je velik in da mora vladati drugim jezikom, predvsem majhnim. Angleščina ne zahteva takšnega podrejanja. Ne učite se je, da bi bili podrejeni, temveč iz praktičnih razlogov - da bi se sporazumevali.

Da bi se sporazumevali, ne da bi se podrejali drugim jezikom. V tem je nenavadna moč sedanjih jezikovnih razmerij s prevlado angleščine. Odnos do manjšin ni haiderjevski. Z "večjim" jezikom se ne dokazuje, da ste boljši, razvitejši, močnejši in da imate boljšo prihodnost. Globalizem, katerega lingua franca je angleščina, seveda jezikovno ne dokazuje ničesar, nikogar ne žali. Ravno narobe, na spletnih straneh lahko vse pogosteje najdemo besedila, ki so na voljo v vseh mogočih jezikih.

BBC objavlja svoj informativni splet na internetu v več kot štiridesetih jezikih. Tudi v slovenščini. Vsakdo lahko ostane tisto, kar je. Vendar - na voljo je vedno tudi angleščina. Ali jo izgovarjate pravilno ali narobe - to je vseeno

Neki mladi nemški diplomat je na mojo pripombo, da ne razumem, zakaj v svojem jeziku, javno, z dovoljenjem lektorjev, uporabljajo toliko amerikanizmov, odgovoril, da so na to ponosni. Po tem se vidi, da nismo nacionalisti, pravi. Končno smo postali svetovljani.

Ne vem. Vedno sem cenil nekakšno romantično čistost jezika - kateregakoli jezika, ki sem ga vsaj malo obvladal . Tudi danes mi niso všeč mešanice, razen kadar hočete z uporabo tujega idioma kaj patetično ali ironično poudariti. Cenil sem tiste, ki so tuji jezik govorili čisto.

To ni nujno znamenje ljubezni, lahko je ravno narobe! Čečeni govorijo izredno čisto ruščino, Rusijo pa brezmejno sovražijo. Nekoga lahko ponižate tako, da mu pokažete, da njegov jezik obvladate bolje od njega.

To ustrezno deluje pri Francozih, Italijanih, Nemcih, nikakor pa ne pri Anglosaksoncih. Slednji bodo radi priznali, da govorite zelo dobro, mogoče celo bolje od njih samih. To ni pomembno. Pomembno je, da se sporazumevate.

Angleščina je postala tako neizogibna zato, ker se ji pripisuje predvsem praktičen pomen. Ne zahteva priklona, temveč samo pripravljenost, da jo, četudi samo minimalno, obvladate. Olivier? Gielgud? To je drugo. To se od nikogar ne zahteva.

Angleščina prehaja skozi nas in hodi ob nas, vendar nas ne žali in ne pleni drugih jezikov. Predstava o tem, da se oblikuje enotno človeštvo z enotnim jezikom, je smešna. V času globalizacije bo lahko vsak jezik živel ob drugih jezikih. In živel bo. Če bodo njegovi uporabniki le hoteli.

Še malo, pa ne bo nihče več vprašal, ali govorite angleško. To je samoumevno. Bo pa vprašal, katere druge jezike govorite. Ne bi me začudilo, če bodo najuglednejši tisti, ki še znajo latinsko, starogrško, sanskrt. Praktičnost bo zahtevala angleščino. Ugled, mesto med elito, spoštovanje - druge jezike. Še malo, pa bomo bolj cenili tudi svoj lastni jezik.