Jurij Gustinčič

27. 7. 2006  |  Mladina 30  | 

Brezupnost Bližnjega vzhoda

Nad breznom večnega rušenja

Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič
© Arhiv Mladine

Ko sem v tako imenovani šestdnevni vojni leta 1967, imenovani tudi elegantna vojna, prispel v Tel Aviv, da bi "pokrival vojno delovanje", se je zadeva že tretji dan končala. Izraelci so v enem samem dnevu uničili egiptovsko letalstvo. Zavzeli so Sinaj in Golansko planoto ter Jordaniji odvzeli Zahodni breg. Da, Zahodni breg. Poročevalcem ni od vojne ostalo nič. Pa smo se osredotočili na usodo osvojenega. So Izraelci v zadostni meri predrzni, da bodo vse to obdržali? Menijo, da jim bo to prineslo mir in srečo? Odgovori so bili spravljivi in dobrohotni. Še na misel nam ne pride, da bi vse to krčevito držali v rokah za vedno, so govorili. Arabci naj nam dajo tisto, kar si globoko želimo - priznanje obstoja Izraela -, pa se bomo o ozemljih zlahka domenili. Mogoče bodo težave z vračanjem Golanske planote. Z drugim - ne. Vse je potekalo, kot vemo, drugače, četudi so veliko, vendar najmanj pomembno in nenaseljeno okupirano območje, Sinaj, pozneje resnično vrnili Sadatu. Miru vseeno ni bilo. Tisto, kar ima za zgodovinsko misleče Izraelce bolečo težo, Judeja in Samarija, da o samem Jeruzaelmu niti ne govorimo, se ne izpušča iz rok niti v nočni mori. Še več, ko gre za ohranitev središča Palestine, jim še na misel ne pride, da bi se bali novih vojn, krvi in opustošenj. In pri tem, ne glede na to, kaj Američani na štiri oči pripovedujejo tujcem, in ob vseh taktičnih premikih in majhnih popuščanjih, se ni že desetletja nič resno premaknilo. Vračanje Palestine Palestincem? Da, nekaj malega, vendar brez osrednjih območij in - nikoli! - vzhodnega dela Jeruzalema. Z močjo preroka se držijo Izraelci drastično razširjenega ozemlja in pripravljeni so se tudi spopadati, kot bi se spopadal Mojzes. In v tem jih brezpogojno podpira Amerika, ki do Judov, sicer, ni bila vedno radodarna in v kateri je eden od očetov nacije, Benjamin Franklin, v filadelfijskem parlamentu grmel, da Judom, tem pijavkam, ne smejo dovoliti, da bi njihova noga stopila v Novi svet. Še na začetku 20. stoletja Amerika ni sprejemala Judov, na primer, kot bančne uslužbence! Neverjetno, danes pa je vtis, da Izraelci upravljajo - resda ne bank, zato pa State department. O izraelski politiki se odloča v Washingtonu, odločajo pa - Izraelci. Kratka opomba. V Izraelu živijo tudi avtohtoni Palestinci, kot državljani. Odnos do njih je precej boljši in drugačnejši kot do "tistih" Palestincev državi na okupiranem območju. Vendar so tudi privilegirani "svoji" Palestinci - Palestinci. Ne mešajo se z Judi. Oni so strogo ločeni palestinski Izraelci. Nekaj prišlek začuti takoj in dokončno: izraelski Judje svojih Palestincev nimajo za del sebe. Nikoli jih niso imeli. In če je tako in če imajo pri tem vsakodnevno, včasih skorajda nerazumljivo širokogrudno podporo prve sile sveta, potem ni nič nemogoče, še najmanj ni nemogoča vsaka nova vojna. Pravzaprav so vojne nujen element prečiščevanja izraelstva, potrjevanja njegove moči in neuničljivosti, dokaz pravilnosti nekdanjega in sedanjega priseljevanja in, seveda, širitve. Kajti tudi takrat, ko se pogajajo o "dokončnih mejah", izraelski politiki to delajo z eno roko, z drugo pa potiskajo mejo še za kilometer globlje v tisto, kar bi Palestinci radi imeli za minimum pri razmejevanju. Libanona sicer nočejo, nadzor nad njim - vedno. Sredi najintenzivnejših pogajanj Izraelci tiho širijo svoje osvojitve, utrjujejo jih. O tem, da bi se storilo tisto, kar je najbolj nujno za mirno sobivanje - dokončne meje -, se ne govori. Čeprav preostali svet govori, da se, a ne, najdejo magične formule za dokončno ureditev palestinsko-izraelskih odnosov! Te magične formule ni in morebiti je nikoli ne bo. Bi se magično vendarle premaknilo? Odgovor, če sploh obstaja, tiči v izraelsko-ameriškem State departmentu in ni videti, da bi bil na pomolu, niti sedaj, ko Hezbolah, prvič, napada Haifo, jutri pa bo mogoče Tel Aviv. To je prva judovsko-palestinska vojna z izenačenimi možnostmi. Obe strani, tudi palestinska, imata rakete. Precej raket. Pravijo, da je Hezbolah doslej izstrelil tretjino svojih raket. Prišle pa bodo tudi nove. Kaj je z Američani? Zakaj nočejo ali ne morejo narediti dejanskega koraka proti sredini in vplivati na v vsem nanje opirajoče se Izraelce tako, kot je - edini - storil Eisenhower, ko je leta 1956 Benu Gurionu ukazal, naj se umakne s Sueza? Kakšno prekletstvo je v ameriško-izraelskem druženju, ki drži Ameriko nazaj, da ne naredi edinega koraka, ki bi vnesel strateško pomiritev? V tem trenutku je odgovor videti sarkastično preprost. Morebiti so usodne stvari vedno takšne. Naredi lahko kakršenkoli premik, razen, kot se zdi, tistega enega, ki bi spremenil podlago ameriške politike. Treba bi bilo znova pokukati v lastno psihologijo in se kritično vprašati, ali se celoten pogled na svet res sme začeti z vseobsegajočo idejo o boju proti terorizmu. Pogled je starejši od spora s Hezbolahom in podobnimi, tudi od šoka bejrutskih dogodkov je starejši, več kot dvajset let starejši. Takrat so mrtvi ameriški vojaki Washington naučili samo moči enega zdravila - zdravila moči. In prepričanja, da morajo vsi drugi to moč ves čas čutiti in se temu podrejati. Potreba po dokazovanju moči je Američane odvedla v Irak, ista potreba jih danes muči, kako se iz Iraka izvleči, toda pri tem ne izgubiti moči. Izrael je bil s svojo zunanjo prepričljivostjo države, na katero se lahko vedno zaneseš - sicer ne more preživeti -, za Američane tista, ki jih ne bo nikoli pustila na cedilu. Dajal jim je občutek, ki je to porodil v vseh ameriških vladah - da je treba biti na strani tistega, ki te ne bo izneveril. Še več, s takim zaveznikom se lahko podaš tudi v tveganje. Izrael plačuje svoja tveganja. Vendar se je sedaj na bojnem polju, od Gaze prek Tel Aviva do Haife, pojavila nasprotna moč, ki se ni dogmatično ustavila pri samomorilskih napadih v imenu Alaha. Moč, ki ima moderne rakete. Se bo Izrael zamislil? In Američani? Slutim, da morda tudi topot ne. Tako stojita nad breznom večnega rušenja, z roko v roki, Amerika in Izrael.