Moč in prekletstvo manjšine

Manjšine so. Tudi ko jim želijo, iskreno ali ne, pomagati, jih redko razumejo. Najhujše, kar se jim lahko zgodi, je to, da so zelo majhne. V sedanjem primeru družine Strojanovih se ne more reči, da je njihovo prekletstvo v tem, da so Romi. Tudi Romi so jih tako rekoč pustili, da sami najdejo izhod iz osamljenosti.

Na pomoč, da si pomagajo kot Romi, predvsem pa, da ohranijo ponos in dostojanstvo, bi morali poklicati kakšno veliko svetovno figuro. Predlagal bi Aleksandra Puškina, ruskega pesnika in resničnega aristokrata. V slavni pesnitvi "Cigani" je iz tega naroda, ali plemena, vseeno, naredil zgled ponosa, čuta za neodvisnost, čustvene posebnosti. In seveda samostojnosti značaja, ki je stoletja ne uničijo.

Čutim, da jih razumem, še več, da jih mora razumeti vsakdo, ki ne pripada nečemu očitno velikemu. Denimo, da bi Slovenci lahko bili tisti, ki bi njihov položaj - večni pregon - razumeli bolje od, denimo, Nemcev ali Angležev. Tri četrtine življenja sem se, jaz osebno, potepal po tujih krajih in pogosto mesece nisem slišal materinščine. Pa kaj! Najbolj sem se čutil neodvisnega in pripadnika maternega naroda takrat, ko sem bil kot takšen popolnoma sam. Takrat sem bil najbolj nacionalen. Kakor hitro se je število pripadnikov mojega naroda povečalo, se je ponos zaradi posebnosti zmanjšal. V tem je skrivnost obstanka manjšine. Čim manj vas je, tem ponosnejši ste. In narobe.

Ironija zadnjih dogodkov je v tem, da so napadalci na Strojanove - in to so bili napadalci, tako okrutni, da je težko reči, čemu bi se odrekli, tudi ne fizičnemu obračunu z otroki - nastopali v imenu civilizacije.

Ja, civilizacije, to pot v obliki obrambe čiste vode. Berem, in to v uglednem nacionalnem časopisu: "Občinski svet je soglasno sprejel sklep, da njihova občina ni primerna za naselitev Romov, saj leži v območju Nature 2000 in na vodovarstvenem območju."

Kulturnost slovenske predstave o tem, kaj je civilizacija, na vrhuncu! Ven vsi tisti, ki si ne umivajo rok! In prepričanje, da smo kultura čistih rok, če pa si jih kdo ne umiva redno - ven iz družbe. (Spomnil sem se, da je bil Beethoven telesno umazan človek. Fuj Beethoven?) Očitno ljudem, ki nočejo Romov, če se ti ne umivajo dovolj, ne pride na misel, da to še ni razlog za pregon.

Še preden bi se pojavila kakršna koli misel na civilizacijsko izobraževalno akcijo, pride razjarjeni krik: ven z Romi! Ven z drugačnostjo? So seveda nekateri civilizirani Slovenci, ki bi pred izgonom poskušali popraviti stvari vzgojno, recimo z akcijo gasilcev. So drugi, ki bi pustili Rome do vrat in jim naredili neki civilizacijski kotiček, ki bi ga varovali stražniki brez poseganja po sili. Ali pa bi bila sila dovoljena le po posebnem zborovanju občinskega sveta.

Čudna stvar: ko gre za - Rome. Drugih takšnih pasem nimamo - ljudstvo ne pričakuje rešitve od oblasti, policije, vojske. Ne, v ljudeh se prebudi prastari nagon po samostojnem delovanju. Vaške straže, da, to je nekaj nacionalnega, že v časih turških vdorov razvitega in uspešnega.

Romi ne morejo zamajati nenadoma prebujene želje po monolitnosti. Monolitnosti čistega, domačega, čisto nacionalnega čuta, ki ni odvisen od velikosti naroda - seveda če je na svojem ozemlju osredotočen in prežet z nekakšno enotnostjo. Nihče nam nič ne more, če začutimo enotnost. No, vsekakor mislimo, da nam nič ne morejo, denimo, Hrvati, prav tako ne Srbi, morebiti bi se uprli tudi Avstrijcem, v najhujšem primeru celo Italijanom. Ustavila bi nas seveda Evropska unija, še bolj gotovo Američani - če se ne bi zgodilo kaj zelo nenavadnega in bi se uprli še komu, četudi tega od samih sebe ne pričakujemo.

Stvar je v tem, da samih sebe ne poznamo do dna, ne poznamo vsega, kar se je razpaslo po naši lepi deželi, med njenimi običaji in pravili. Nekaj pa je popolnoma jasno in nepreklicno: ne damo se nekulturnosti, kot jo poznamo, in za tiste, ki se tega ne držijo - ni prostora. To smo zadnje tedne zelo glasno in brez razmišljanja vzklikali po zborovanjih in gostilnah: za Rome ni prostora. Ne zdaj in ne potem. Naj si poiščejo druge kraje.

Druge kraje? Le kje so ti drugi kraji?!

Logika vznemirjenih vaščanov, ki so vzklikali gesla o čistosti nacije in zgražanju nad drugačnostjo, se je ustavila pred vprašanjem: če drugačni nikakor ne smejo biti takšni med nami - to je nepreklicno - kam naj gredo?

Ah ja, saj bo država izdelala poseben zakon o Romih. Domnevam, da bodo v tem zakonu tudi rezervati. Da je sama zamisel o posebnem zakonu skrajno vprašljiva, ne bomo govorili na glas. Le mimogrede: zakaj je potreben poseben zakon o ljudeh, ki imajo med nami pravico živeti in bi morali biti obravnavani kot vsi drugi? Krik - ven z Romi - se ne razlikuje bistveno od vladne in parlamentarne modrosti, da moramo imeti o neki skupini naših lastnih ljudi - poseben zakon. Med takšnim razmišljanjem in vzklikom - to pa ne med nami - ni bistvene razlike.

Če so naši, potem zanje veljajo splošna pravila. Ali pa - niso naši. Res, Američani so za svoje Indijance naredili rezervate. Toda to so Američani. Iz rezervatov so si nekatera indijanska plemena naredila tudi vir dohodka, s turizmom. Ali bi mi kaj takšnega sploh znali narediti v Ambrusu? Ne ve se, ali bi kaj takšnega dovolila slovenska nacionalna duša. Ne ve se niti, kaj bi rekli naši Romi. Na Madžarskem so Romi veliko prispevali h glasbeni slavi - saj cigansko muziko izvajajo ne le Romi, marveč tudi resni Bartokov kvartet. Do tega pa je treba priti in so prišli s skupnimi močmi Madžari in Romi!

Ne vem, ali smo česa takšnega zmožni tudi s skupnimi močmi. Medtem pa tole: ne moremo se pohvaliti z visoko kulturnostjo. Še manj: naša kulturnost je šibka. Včasih tudi hinavska.