Začetki vojn, kaj pa konci?

Vojne zadnjih sto let so imele vsaj eno razumno značilnost - vedelo se je, da ne morejo trajati neskončno dolgo, še več, izčrpanost prve in druge svetovne vojne je postala očitna razmeroma kmalu. Ena in druga vojna sta že na začetku kazali znamenja, da ne moreta trajati več kot štiri ali pet let. Druge so bile še krajše ali pa niso bile globalne.

Kdaj se bo končala vojna v Iraku? Morebiti z nekim nenavadnim zasukom kmalu, morda pa bo trajala desetletja. Še manj gotovosti čutimo ob spopadu v bližnjem Afganistanu, ki se je - tako kot tudi tisti v Iraku - pravzaprav začel z zmago! Z zmago zahodne civilizacije, da ne rečemo Združenih držav, ki so to svojo zmago orožja in premočne raketne sile tudi takoj in samozavestno oznanile v etru! Se te samozavesti in mirne prepričanosti Američanov še spominjamo? Vnaprej so rekli, kako se bo končalo na obeh vojnih prizoriščih, snemano s kamerami naravnost iz tankov, in tako je krajši čas tudi delovalo. Svetovni vojni sta še bili prežeti z dvomi, ti dve pa sta bili vnaprej razglašeni za zmago. Rumsfeld je bil tako prepričan, da je javno naznanil novo dobo, ko bo Amerika sposobna biti dve do tri vojne hkrati, seveda vse od začetka do konca zmagovite.

To vsi vemo in to se danes najraje ne omenja. Rumsfelda so umaknili. Ne da bi njegove napake in zgrešenosti preveč omenjali. Še nikoli se napake vojaških poveljnikov niso tako hitro pozabljale. Kaj bi o tem!

Hitrost, s katero gredo v današnjih vojnah stvari v pozabo, ima lahko različne zelo človeške razloge, toda eden visi nad vsemi drugimi! Gre za skorajda nagonski strah zelo številnih pametnih ljudi, da dolgosti spopadov ne le ni mogoče niti približno napovedati, marveč je kratko malo ni. Vojne prvič v zgodovini postajajo ne le po dolžini nepredvidljive, marveč se vedno bolj zdi, da jim ne bo konca ali pa bo konec takšen, da bo že vseboval začetek novih spopadov.

Še raje kot pri Iraku bi se zadržal pri Afganistanu! Zato ker o razvoju tamkajšnjih dogodkov ne moremo govoriti le kot o ameriški zadevi. To je prva vojna, ki se je sicer začela z ameriškim obračunom in izganjanjem talibanov, se je pa razvila v širši spopad med zahodno civilizacijo, vštevši evropski del Nata, in nasprotnikom, ki je predstavljal široko paleto skrajnega islama. Tako so to razumeli Evropejci, ki se lažje odločajo za nastop pod Hindukušem, kot so se za tistega ob Evfratu in Tigrisu. Nato prvič čuti nekaj samostojnosti, dasiravno seveda niti pod Hindukušem ne more napraviti koraka brez Američanov. A tudi ti to pot želijo resnično evropsko sodelovanje.

Sodelovanje, kot smo ga videli na zborovanju Nata v Rigi, seveda ima svojo ceno, ki je tipično evropska in je Američani ne bi zlahka sprejeli, če jim ne bi trda predla v sosednjem Iraku. Vojno v Afganistanu so si Evropejci, pa tudi drugi, skupaj z Američani, razdelili po conah, ne po pomembnosti takšnega ali drugačnega območja. Vsak se drži "svojih", se pravi tistih con, kjer se je vkopal! Evropa se je s svojo zgodovino, navadami in soseščino preselila v ta pomembni del Azije, in če je veljalo, da dobi sever, ne pa jug, potem bi Evropejci hoteli, da razpored takšen tudi ostane. "Naši" v Evropi naj ostanejo "naši" v Aziji. Življenje je hotelo, da so Evropejci na lažjih položajih kot Američani, Avstralci in še kdo, in bodo to spremenili le v skrajnem primeru. Le kaj je potrebno, da neki primer postane ekstremen?

Ko smo se, zelo pozno, odločili, da pošljemo štiri vojaške osebe v Irak, smo takoj povedali, da ne gredo na nekaj nevarnega ...

Zavezniki se ne bodo sprli do konca, še več, pomagali si bodo in celo, če drugače ne bo šlo, priskočili tu in tam drug drugemu na pomoč, toda Evropa ostane živa tudi, ko se bojišča preselijo na drugo celino. Nemci so zelo odločno povedali, kaj je njihov del Afganistana (kjer je manj prelivanja krvi). Prelivali bodo kri, če bo treba, najraje pa ne. V tem je globoka razlika med evropskim in, recimo, ameriškim značajem in s to razliko bo nadaljnji boj v Afganistanu tudi potekal. Francozi so še poudarili, da je zanje navzočnost blizu Balkana nadvse pomembna in da se Hindukušu nikakor ne mislijo popolnoma posvetiti.

Z eno besedo, Američani so v Afganistanu - to seveda še bolj velja za Irak - zato, da tudi tam zavarujejo svoje svetovne ameriške interese, četudi bi Afganistancem spet dovolili popolno svobodo pri pridelavi maka. Evropejci so svoj položaj preselili v dele Azije, kjer bi se radi obnašali, kot da so tam doma, in le nadaljujejo domače razporeditve. Vsaka stran bo pri teh dogovorih vztrajala, kolikor se da, in Frankfurt bo pri tem prav tako pomemben kot že nekajkrat omenjeni Hindukuš.

Medsebojni odnosi zaveznikov in borcev za demokracijo ne bodo veliko manj odločilni, kot je boj proti talibanom in drugim, ki jih imenujejo skrajneže in ki bi jih radi odstranili iz Azije. Ali lahko opredelite čas, ki bo potreben in je neizogiben za to, da se vojna zaokroži z zmago? Ali bodo za to potrebni še meseci, leta, epohe? Ali pa smo naposled dobili permanentno vojno?