Jurij Gustinčič

30. 1. 2007  |  Mladina 4  | 

Čakajoč samega sebe

Srbski položaj ni lahak, ni enostaven, in marsičesa, o čemer so sanjali, ne bodo dobili

Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič
© Arhiv Mladine

Nepozaben je bil tisti večer v Centru Sava v Novem Beogradu. Milošević je bil ravno premagan in množicam, ki so ga podpirale, je bilo to kar po volji. V veliki dvorani se je zbralo tri tisoč predstavnikov srbske uradne in razumniške elite, da bi proslavili prihod novega predsednika, demokratskega predsednika Koštunice. To je bil hkrati njegov prvi nastop pred izbrano srbsko publiko. Na odru je bil orkester, ki mu je kot gost dirigiral Zubin Mehta, človek dveh celin, Azije in Evrope. Seveda, razlegla se je Beethovnova Peta simfonija; to je Mehta dirigiral tudi v Tel Avivu po izraelski zmagi nad Arabci leta 1967. Med koncertom se je Mehta obrnil k občinstvu in mu čestital ob vstopu v demokratični svet. Ali je Srbija res naredila tisti veliki korak?

Srbi so narod, ki se vede zelo naravno. Ne, v ovacijah ni nobenega hinavstva, tudi skritih misli ne. Srbija je ravno naredila velik korak. Koliko je narodov v sodobni Evropi, ki bi tako prepričljivo in množično odstranili diktatorja in tako miselno pridružili svojo deželo Evropi? Veseli se, Evropa! Eden tvojih sinov, ki se je dolgo upiral tvojemu objemu, se je vrnil skozi glavna vrata, brez pomislekov. Poglej, kakšne ovacije za Mehto!

Težava je v tem, da mora Evropa spoznati Srbijo, ne pa nasprotno. Ovacije so eno, in to je popolnoma iskreno. To pa ne pomeni, da je Beograd, še bolj pa tisto, kar je najpomembnejše, "dežela", v ovacijah pozabila sama nase, kateri koli košček svoje zgodovine in marsikatero svojo zgodovinsko zablodo, po kateri je znana v svetu že od nekdaj. Vse je ostalo na dnu duše: da je Srbija velika in ne majhna dežela, kaj šele kdo, ki bi ga bilo mogoče primerjati s sosedi - Hrvati, še manj pa Slovenci (Makedoncev niti ne štejejo za pravi narod). Da, Srbija ni pozabila in ne bo pozabila svoje zgodovinske veličine, svojih nekdanjih meja, svojega vojvode Živojina Mišića, ki je potolkel avstrijsko cesarstvo na Ceru.

Da se, na kratko rečeno, zgodovina ni končala zaradi ameriškega bombardiranja in Miloševićevega zloma in se, tako sam pri sebi misli vsak drugi Srb, šele bomo POGAJALI, kako živeti.

Tisti hip, tam v dvorani Centra Sava, je publika navdušeno prisegla Evropi, popolnoma iskreno. Toda Evropi, s katero se misli šele pogovarjati. Ko je Milošević po porazu vprašal pogajalca Ahtisaarija, ali lahko začnejo pogovore, je hladni Finec v imenu zmagovalcev kratko odgovoril: "Ne, nobenih pogajanj." Finec je zahteval kapitulacijo. Kako mednarodno neizogibno. Kako nesrbsko!

Po porazu je Evropa pričakovala vdajo, ki bi jo seveda vsi proslavili kot vrnitev izgubljenega sina, vendar tudi kot zmago Zahoda. Za veliko Srbov je bil to samo predah. Seveda niso natančno razmišljali, kako naprej, niti na pamet pa jim ni prišlo, da bi se takrat odpovedali postulatom nacionalne zgodovine, med katerimi je tako blestelo Kosovo. Ne, zgodovina se samo nadaljuje.

Morebiti nihče ni tako zadel bistva odnosa Srbov do samih sebe kot njihov vodilni pisatelj Dobrica Ćosić, ko je svoje mnenje o pomenu Kosova začel z besedami, da gre za "brezumno" trdovratno obrambo "svete srbske zemlje", potem pa se sam začudil takšnim nagnjenjem h "kosovizaciji" zgodovine in takšnim srbskim nagnjenjem k "suicidaciji", ubijanju samega sebe. Toda pisec tudi zdaj ni rekel "ne". Nekako je navdušen nad krčevitim upiranjem neizogibnim spremembam.

To seveda ne pomeni, in vsaj doslej ni pomenilo, da bi se Srbija lahko strnila v eno samo elito in se skupno, inteligentno in mednarodnemu položaju primerno pogajala s svetom o ceni svojega poraza. Ne, po stari nacionalni navadi se po vsakih volitvah razdeli na veje, ki se morebiti strinjajo v eni sami želji - da se vrne. Čeprav zmanjšana, nekakšna vsaj napol velika Srbija. Toda pogajala bi se vsaka veja zase. Na volitvah nastopa vrsta demokratičnih strank, ki se krčevito pogajajo s sosedi o svojem lastnem političnem prostoru - vsaj o zagnanosti in o skupnih ciljih. To je posebnost Srbije, ki je niti največje težave ne bodo potisnile v pozabo. Dandanes, to so zadnje volitve pokazale zelo nazorno, se Srbija zavzema za nacionalni interes dvostransko. S koncesijami demokratični Evropi in Ameriki ter s prepričanjem o očitni zamorjenosti vsaj Evrope.

Zamorjenost Evrope - Amerika nima časa zaradi drugih zadev - je očitna. Ali si lahko predstavljamo, da bi se zahodni svet kar tako odločil ponoviti ultimat državi, ki jo je pred nekaj leti spravil v red z bombami? V tisti Evropi, kjer kot skupna himna zveni Oda radosti Ludwiga van Beethovna?! Težko si je predstavljati tak pohod, in če so Albanci s Kosova to pričakovali kot zadnje, toda možno sredstvo, se krepko motijo.

Ne, Kosovo se ne bo kratko malo vrnilo k Srbiji, in ona to ve. Toda veliko je možnosti med vračanjem izgubljenega in ponudbami, ki jih odpira sedanja evropska politika, ki ji je že dovolj vojaškega angažmaja v Afganistanu. Pogajalski prostor je obsežen. Srbi so po zadnjih volitvah še vedno razdeljeni na politične skupine in skupinice, tudi radikali, največja in najbolj uporna srbska stranka, so le skupinica. Boj za boljši položaj v Evropi, od katere so bili Srbi ločeni (po svoji volji), je danes drugačen, kot je bil ob Miloševićevem padcu. Lahko bi rekli, da se je nacionalistom posrečilo ubiti najbolj kozmopolitskega srbskega politika, Đinđića, da pa kljub temu stojijo na poti, po kateri jih je popeljal v Evropo. Srbski položaj ni lahak, ni enostaven, in marsičesa, o čemer so sanjali, ne bodo dobili. Še najmanj veliko Srbijo. Rekli pa si bodo, da je svet prizanesljivejši do odpadnikov, kot se je zdelo in zaradi česar so včasih obupavali.

Kosova ne bodo dobili nazaj. Toda tudi Albanci se bodo najbrž morali odpovedati najdrznejšim sanjam o popolnoma samostojni državi(ci). Voda na Balkanu je res nekoliko kalna, toda v njej je mogoče loviti ribe. Srbske vlade, takšne, kakršne so, razdeljene, so ribarjenja v takšnih vodah zmožne.