Imajo nas radi

Zdi se, da se je v evropski strukturi vendarle nekaj premaknilo. Dobila je državnico. No, njena lastna, domača publika o tem ni popolnoma prepričana. Nemci ostajajo nekoliko skeptični. Gospa Merkel žanje diplomatske uspehe, domača praksa ostaja vprašljiva, Nemci ostajajo nezaupljivi.

Vendar je Angela Merkel vsaj za trenutek, ob petdesetletnici Evropske unije, napravila na evropsko javnost vtis z napovedjo novega pritiska, da bi celina naredila korak naprej, morda pa nazaj, k novim prizadevanjem, da bi sprejeli skupno ustavo. Poudarek je na tem, da bi sestavili primerno ustavo, kajti prejšnja je bila zavrnjena zaradi Francozov in Nizozemcev. Želja po ustavi je tako izrazita, da bi tudi zmanjšana, oslabljena različica delovala kot zmaga. Zmaga neke ideje, zmaga skupne prihodnosti.

Prvi veliki koraki Unije so bili povezani s Francozom in z Nemcem. Toda Konrad Adenauer, ki so ga v petdesetih letih zmagoviti zavezniki privlekli iz obskurnega pokoja, da bi predstavljal Nemčijo brez osebnega političnega madeža - ta gospod res ni bil nacist -, ni niti v začetku niti pozneje nikoli poskušal omajati primata Charlesa De Gaulla, svojega glavnega evropskega partnerja. Formalno so na čelu Evrope stali Francozi, Nemci pa njihovega prvenstva nikoli niso niti od daleč ogrožali. Francozi so bili zadovoljni, da imajo nemškega partnerja, ki je celo gospodarsko močnejši od njih ("nemški čudež"). Na parketu svetovne politike so Nemci imeli samo svoj gospodarski čudež, Francozi pa politiko. Vse to je, kar se politike tiče, bila iluzija. Vodili so pač Američani.

Vse se je obrnilo navznoter. Američani po splošnem mnenju vodijo še zdaj, le nekoliko pohabljeno zaradi Iraka. Medtem se je Nemčija tudi politično dvignila - kaj bo s Francozi, ko pride denimo Sarkozy, je uganka, čeprav ne velika niti ne popolnoma prepričljiva. A Nemci imajo to vzhodno Nemko, ki je zrasla pod sovjetsko okupacijo in misli, to je že jasno, po svoje. Primer: prvo potovanje v Belo hišo po tem, ko je sestavila koalicijsko vlado. Rekla je Bushu, da Nemci seveda priznajo prvenstvo Američanov, celo bolj kot kadarkoli prej, toda, prosimo vas, tisto v Guantanamu se ne spodobi. Vrnite se k človeškim normam zahodne demokracije in nehajte mučiti svoje zapornike, čeprav so večinoma muslimani.

Merklova ostaja spoštljiva članica zahodnega načina politične igre, vendar zahteva tudi od Bele hiše dostojanstvo in zmernost, navade in običaje demokracije, ki odlikuje tudi Američane, če odštejemo nekaj odmikov (v nekaterih fazah protikomunistične gorečnosti, od Sacca Vanzettija do Macartyja).

Kar je doslej naredila gospa Merkel, da bi tudi Američanom povedala, da Nemčija ne le posluša in uboga, marveč previdno prav tako izreče svoje mnenje, ni veliko. Tu nekje sredi Evrope se je med večje narode vrinila neka manjša, čeprav zgodovinsko zelo znana Bohemija, torej Češka, ki prav tako dviguje, zaradi enega samega človeka, samostojen glas. To pot ne proti Američanom, vendar zelo drugače kot nemška kanclerka! Predsednik češke republike Vaclav Klaus osebno je tisti, ki se mu igre z evropsko integracijo ne zdijo vredne tistih, ki tu živijo, in je prav ob petdesetletnici nove Evrope hladnokrvno povedal javnosti, da je bilo po njegovem integracij dovolj, da so se začele in bi se morale tudi končati z rušenjem železne zavese (torej tedaj, ko so tudi Čehom vrnili neodvisnost). Čas je, je povedal, da se vsak ukvarja s svojo deželo in prihodnostjo. Kakšna evropska ustava!

Ne vem, ali kdo v tej vročici integracij stoji na Klausovi strani - nihče ne protestira in vsi pustijo samotnega Čeha, da govori, kar hoče. Sicer pa so njegove teorije že znane in so jih kratko malo preslišali (tudi če še kdo misli tako kot on). Pustijo pri miru Čehe sploh. Evrope ne moti pretirano niti to, da so se Čehi notranje zaprli proti manjšinam, mislim na Rome, do katerih lahko prideš samo čez nove železne zavese.

Če smo že pri zavesah, ali jih bomo zares v svetu nekoč popolnoma odpravili? Drvimo naprej v epohe, ki naj bi bile demokratične, zaves pa nič koliko! Ali bodo - še ne vemo - v Belfastu podrli zidove, ki preprečujejo krvave spopade med protestantsko in katoliško mladino? Ob sestavljanju prve skupne katoliško-protestantske vlade so še stali in ohranjali to mesto srednjeveško zatemnjeno.

V samem osrčju Srednje Evrope, okoli parlamenta, so postavili visoke železne drogove, da ne bi kdo napadel stavbe madžarskega parlamenta in poškodoval središča parlamentarne demokracije v deželi, znani po junaških barikadah, postavljenih za to, da bi si priborila demokracijo. Če gremo čez mediteransko lužo, nas pozdravijo zidovi delitve Židov in Palestincev, ki naj bi po izraelskem mnenju stali dolgo, kdo ve, kako dolgo. In vse to kljub vsej odločnosti kanclerke Merklove in začetku njenega boja za razcvet evropske in druge demokracije.

O prihodnosti Evrope lahko hkrati govorimo zelo pozitivno in manj pozitivno. Ni zelo verjetno, da si bo v bodoče Evropa upala ubrati popolnoma svojo pot, navzlic Ameriki. Kdo bi zamenjal ameriško vojaško moč, tudi če izgublja vojne - v zadnjega pol stoletja kar dve in pol (polovica šteje za Korejo)! Kdo bi mirno gledal, če bi začela resno jenjavati ameriška gospodarska moč! Kdo bo branil svojo samostojnost, če bi izginil zaslon, ki ga vsem daje vsaj daljna prisotnost Amerike!

Po drugi strani pa smo se v Bushevem času vsi v Evropi (o drugih celinah niti ne govorimo) navadili govoriti o Združenih državah nekoliko hrabreje in vse kaže, da se bo navada prijela. Imamo Nemce, ki rečejo ameriškemu predsedniku, da Guantanamo ni dobra stvar, in ki gradijo nove plinovode proti obnovljeni ruski velesili. V upravi sedi pravi Nemec, nekdanji kancler. Bi bilo to pred tridesetimi leti mogoče?

Evropa bo, če hoče ali ne, morala biti nekoliko samostojnejša. Slovenci bomo, o, groza, morali sami reševati odnose s Hrvaško. To bo stalo. In če bodo vendarle ostali tudi neprijetni zidovi - celo med "integriranimi" državami -, bo to njihova stvar. Smo res hoteli biti tako samostojni? Nemci trdijo, da jih imajo takšne v Afganistanu ljudje radi. Res radi?