Vse, kar je treba, tudi solze

Slovenske ceste ponujajo prizor, ki ni le slovenski, vendar je pri nas zajel veliko večino ponosnih ljudi, ki vozijo avtomobile. Oglejmo si kolone, ki se vijejo proti mestom ali drugim točkam boja za vsakdanji kruh - zjutraj in zopet popoldne.

V devetindevetdesetih odstotkih voznik ponosno sedi v avtomobilu sam. Ne gre za malenkost, tudi ne za naključne okoliščine. Človek sedi in se vozi sam, ker je to zanj edino naravno in človeka vredno. Vozeči se samotni človek izraža svoje bistvo. V Ameriki sem gledal, kako se strpajo zjutraj in popoldne v avto trije, celo štirje, da bi se skupaj vozili na delo in se tako nekoliko razbremenili. Vsak dan je voznik drug. Stroški se delijo.

Čudna stvar. Dežela individualistov - takšna je njihova ustava -, oni pa izražajo kolektivističnega duha. Naš človek pa šele v avtu postane individualist, sam, svoboden, tudi nekoliko ošaben. Za volanom se mu življenje zdi vredno napora, dihanja, tudi razmišljanja.

Ne vem, o čem razmišljajo množice za volanom. Zadnje, mislim, kar jim prihaja na pamet, bi najbrže bila politika. Če bi razmišljali o politiki, bi morali imeti živahne, retorično uspešne politike. Teh ni niti za prste ene roke. Smo narod protiretorikov.

Ali bo osamljeni jezdec za volanom porabil svojo urico do prihoda na delo, da bi se, denimo, poglobil v prepir nacionalne stranke? O tem, kakšne globine se skrivajo za utemeljitvijo obtožbe, da je nekdo drugemu politiku, kolegu rahlo spremenil ime? Bodo ljudje za volanom razmišljali o globinah obtožbe, da je eden izmed vodij stranke "izdajalec"? Izdajalec česa, to je težko ugotoviti, še težje strinjati se. Rusi so narod, ki je zgodovinsko vajen posameznike imenovati izdajalci, in Rusi se vnaprej strinjajo, da mora biti izdajalec kaznovan! Seznam kazni je vedno dolg, saj so Dostojevskega obsodili na smrt in mu pred usmrtitvijo prečitali sodbo, a so jo potem zadnji hip zamenjali z navadno ječo v Sibiriji, iz katere se je vrnil in potem pisal genialne romane.

Naš človek, se mi zdi, čeprav tega ne vem, razmišlja za volanom o lažjih rečeh, morebiti o vsakdanjih skrbeh, morebiti o tem, kako priti do ljubice ali še kaj. Politika, takšna kot je, ne more pritegniti človeka, je plehka, v njej se ne čuti osebnosti ali pa je to osebnost tako lahko prebrati - nekaj mesecev je nekdo na oblasti in že veste, kaj hoče in kako očitne so razlike med napovedovanim in uresničevanim. Za nekatere vodilne ljudi potrebujemo največ tri mesece, da spoznamo njihovo pravo naravo!

Machiavelli, ki ga dandanes, zlasti med volilnim bojem v Združenih državah Amerike, radi citirajo, je med drugim menil, da mora sodobni princ (torej oblastnik), da bi bil dober, doseči, da ga imajo državljani za "nezamenljivega v vsaki okoliščini in vedno". Rekel bi, da je to pri nas nemogoče: kdo naj bi bil tisti, o katerem so osamljeni vozniki med jutranjo vožnjo na delo prepričani, da ne bi mogli brez njega. Še več, ki ga ne bi z malo sreče zmogel zamenjati tudi sam voznik?!

V svetovnih razmerjih, seveda, smo se navadili, da nas ne vodi nihče izmed nas, ker nas peljejo, tako ali drugače, naprej Američani. Eden izmed njih, ki se mu je posrečijo prodreti v Belo hišo, pa čeprav včasih, kot je to prav zdaj, na neki čuden način, z nekaj glasovi večine ali pa celo z nekoliko manj glasovi, kot jih je dobil tekmec. Zdaj sicer o sedanjem predsedniku, ki mu je ostalo manj kot leto, govorimo kot o "hromi raci",vendar se mu bomo klanjali, če še enkrat pride v Slovenijo zaradi našega predsedovanja Evropski uniji. Tako je kot v fevdalnih časih. Predsednik ZDA ostane božji maziljenec do zadnjega hipa. Če ne verjamete, vprašajte naše ministre, zlasti enega.

Od velikih politikov natihoma pričakujemo, da bi bili nezamenljivi. Tega ne pričakuje le naš voznik za volanom, marveč to pričakujejo tudi tam, kjer je oblast doma, torej v Ameriki. Pravkar smo doživeli volilni zasuk (svet spremlja največjo TV-zabavo, predhodne volitve kot pot v Belo hišo), ki nam odkriva resnico o političnem boju - tistem boju, ki ga, denimo, naša nacionalna stranka izvaja z uprizoritvijo osebnih prepirov med politiki.

Gospa Hillary Clinton, ki se ob pomoči svojega moža, nekdanjega predsednika, bori za prvo mesto med demokrati proti mulatu Obami, je morala po porazu v Iowi globoko premisliti, kako naprej. Govorijo namreč, da je hladna, da v njej ni ognja strasti, da je, kot je napisal neki nemški časnik, "hladna machiavellistka". Rečeno storjeno. Zadnji hip in pred naslednjo predvolilno rundo v New Hampshiru je vzdihnila, kako "ljudje mislijo, da je volilni boj le igra", in je, da bi dokazala nasprotno, dobila izraz na obrazu, ki je kazal ... težko skrivane solze.

Gospa Hillary je bila, kot vemo, za to skrito solzo nagrajena z zmago v tisti rundi.

Spomnil sem se predstave, ki sem jo pred nekaj leti gledal v londonskem West Endu. Bila je drama Eugena O'Neilla o irskih izseljencih v Bostonu. Glavno žensko vlogo je imela velika igralka Vannessa Redgrave. Angleška gledališča igrajo eno samo igro neprekinjeno vso sezono, vsak večer in dvakrat na teden poleg večerne predstave še matinejo.

Bil sem na večerni predstavi po matineji. V zadnjem prizoru junakinja pretresljivo joče, seveda je videti solze. Cele potoke solza. Velika igralka je jokala pretresljivo, in gledalci skupaj z njo. Vprašal sem se, kako to doseže - drugič v enem poldnevu! Saj je jokala tudi na matineji.

To je pač skrivnost velike igralke. In to je skrivnost kandidatke za predsedniški položaj v Ameriki. Kako je to zmogla Hillary, se bomo vprašali. Odgovora ne vemo, vendar gre za umetnost, ki je prepirljivci iz naše nacionalne stranke, pa tudi drugi pri nas, ne obvladajo.

Vozniki na naših cestah, ki se sami vozijo na delo in jim nihče ne more vzeti želje, da imajo to pravico do osamljene svobode, ne bodo ugibali o pravem talentu javne osebnosti. Bili pa bi ginjeni, če bi kaj takšnega doživeli. Doživeli Vannesso Hillary.