Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Pamflet

Karierni heroji

Nova politika Šarčeve vladavine

Še na začetku poletja je za kariero predsednika prejšnjega parlamenta Milana Brgleza kazalo slabo. Ko se je njegov dolgoletni strankarski kolega Miro Cerar ml. potegoval za predsedniški položaj v parlamentu, se je s pomočjo Levice in mimo vednosti svojih strankarskih tovarišev postavil kot protikandidat. Odreagiral je bliskovito in pojasnil, da se je mislil samožrtvovati in da bi po izvolitvi odstopil čelno mesto Cerarju, ml. A njegove domislice, da bi premagal prvaka svoje stranke zato, da bi slednji lažje zmagal, stranka SMC ni hotela razumeti in ga je jadrno izključila. Kazalo je, da se je njegova visoka kariera končala. Nekaj časa je bival kot samostojni poslanec, vendar ni ustanovil svoje stranke kot nekoč Bojan Dobovšek. Mediji so se spraševali, če se bo pridružil Levici, a kmalu je vstopil v močnejšo stranko SD, s katero je postal član vladajoče koalicije. Po vsega pol leta strankarskega staža mu je uspel še večji met: uvrščen je na visoko mesto kandidatov SD za evropski parlament. In sedaj dobra dva meseca pred evrovolitvami se je zavihtel še na položaj predsednika Šahovske zveze Slovenije. Njegova politična moč se je naenkrat spet podvojila.

Toda cena za državo ni majhna – politiki vladajoče koalicije prevzemajo vrhovne položaje v civilni družbi. V ZDA na primer je predsednik nacionalne šahovske zveze Allen Priest. Je mož vplivni republikanski politik, ki podpira vlado Donalda Trumpa? Nak, Priest je poslovnež, v zgodovini čelnikov ameriške šahovske zveze ni najti bivših predsednikov senata ali kongresa. Poglejmo torej Rusijo, s katero delimo barvo zastave in bratsko zgodovino komunističnega režima. Je tam prvi človek šahovske zveze iz vrst nekdanjih predsednikov dume ali nemara kdo izmed Putinovih ministrov? Presenečenje, že pet let jo vodi Andrej Filatov, bogati ruski poslovnež, ki je bil pred tem sponzor dvoboja za naslov svetovnega šahovskega prvaka med Anandom in Gelfandom. Torej, tako v ZDA kot v Rusiji sedita na prvem sedežu nacionalnih šahovskih organizacij poslovneža, pri nas pa eden bolj dejavnih vladajočih politikov!

Njegova stranka SD ima sicer odlično paralelno mrežo obvladovanja civilne družbe. V Moravčah je odbor Zveze borcev NOB za govornico na partizanski proslavi izbral Tanjo Fajon. A nastal je škandal, ko se je župan Milan Balažic temu uprl in napovedal bojkot proslave, ker gre za izrabo dogodka za predvolilno kampanjo Fajonove pred volitvami v evropski parlament.

Veliko bolj neopazno pa je minilo imenovanje Damjana Laha za direktorja koprske enote Pošte Slovenije. Od kod ga že poznamo? Pred desetletjem je bil sekretar policijske ministrice Katarine Kresal, ki je uprizorila eno večjih rabot, ko je sedež nacionalnega preiskovalnega urada najela pri direktorju podjetja Ram Invest Igorju Pogačarju. Zgodba je takrat dnevno polnila medije, saj je Pogačar z najemnino zaslužil bistveno več, kot je znašal mesečni obrok njegovega kredita za stavbo, ki jo je oddajal državi. Pri čemer je vlada že zgradila nove prostore za NPU, le da je ministrica sklenila, da so neprimerni in namesto brezplačnega prostora za vrh kriminalistov je iz državne blagajne raje plačevala najem. Zgodba je potem dobila sodni epilog: na sodišču je bil sekretar Lah zaradi svojega dela obsojen na pogojno zaporno kazen in na prepoved vsakega poklica v javni funkciji za štiri leta! Eklatantni primer državnega uradnika, ki je zlorabil položaj in je za dolgo dobo nekredibilen in neprimeren za vodenje javnih institucij. Toda padli sekretar se je domislil rešitve, ki jo je takrat časnik Dnevnik naslovil: »Zvito - Damjana Laha ne najdejo nikjer, primer bo zastaral.« Toliko časa se je namreč vsak dan posebej uspešno skrival pred poštarji, da mu niso uspeli vročiti sodbe. Primer je zastaral in nekoč begunec pred pošto je zdaj postal direktor nacionalne pošte.

Premier Marjan Šarec, ki je lastnoročno vrgel iz parlamenta svojega poslanca, ker je v trgovini ukradel sendvič, ni niti trznil, ko so za direktorja državne pošte postavili človeka, ki je denar državnega proračuna pretakal v zasebne žepe. Resda Damjana Laha niso pravnomočno obsodili, toda tudi poslanskega ljubitelja sendvičev ne. Sporočilo sedanje vlade je jasno: četudi dokazano zlorabljaš državni proračun, si primeren za Šarčevega direktorja, če te krasi sposobnost, da te ni na razglasitev sodbe in se potem za dva meseca umakneš v Mostar in na druge naslove, kjer poštarjem ne odpiraš vrat.

Podobno neopazen pa je tudi posel Vrhovnega sodišča, na katerega je kritično opozoril vrhovni sodnik Jan Zobec v intervjuju za nacionalno televizijo. Za spletno stran »Na sodišču« so namreč plačali skoraj dvesto tisočakov. Seveda se sodišče modernizira in se predstavlja tudi skozi spletne strani. Če vstopimo vanjo, najdemo številne dragocene nasvete za udeležence sodnih postopkov: izvemo, da je na razpravo treba oditi kakšno uro poprej zaradi morebitnih zamud v prometu, da se je treba primerno obleči, in podobno. Čisto uporabni napotki, a da bi ustvarjalcu spletne strani plačali z vsoto lepega stanovanja? - Spletni mački se smejijo, pravijo da bi bila že nekaj deset tisočakov sanjska premija. Kakšen cinik med njimi sicer pristavlja, da bi jo študentje naredili že za šeststo evrov.

In kaj je storilo Vrhovno sodišče? So jadrno odstavili svojo razpisno komisijo, ki je tak banalni projekt plačala z vsoto, ki je enaka višini 25 Prešernovih nagrad? Dva ducata največjih ustvarjalcev kulture je nagrajenih z enakim plačilom kot izdelovalec najbolj banalne spletne strani!!! Zaslužek, ki ga profesor na univerzi zasluži v šestih letih!

Doslej se predsednik sodišča še ni odzval. Si je postavil najbolj naravno vprašanje: ali bi dobili enakovredno spletno stran, če bi objavili razpis za 20 tisočakov? Bi kot zasebnik kupil avto pri posredniku za 200 tisočakov, če ga lahko kupi v avtomobilskem salonu za desetkrat nižjo ceno????????

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • mag. Jaša Vrabec, Vodja Službe za razvoj sodne uprave, Vrhovno sodišče RS

    Karierni heroji

    V kolumni z dne 5.4.2019 avtor nekaj prostora nameni projektu Postopkovna pravičnost, ki ga za vse osebe, ki stopijo v stik s slovenskimi sodišči, pripravlja Vrhovno sodišče RS. Veseli nas, da je avtor v besedilu prepoznal pomembnost omenjenih aktivnosti. Ne drži pa podatek, da je Vrhovno sodišče za spletno stran namenilo skoraj dvesto tisoč evrov. Vrednost spletnega mesta nasodiscu. Več