Grega Repovž

28. 4. 2023  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Uvodnik / Kako dober župan bi bil lahko!

Dovolj mesecev je od županskih volitev, da je že mogoče razbrati, kakšen bo ta mandat ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Zakaj je to sploh relevantno? Župan Ljubljane je pomemben za celotno državo, prestolnica ima tudi v Sloveniji na smer razvoja države zelo močan vpliv. Če je prestolnica nazadnjaška, potegne celotno državo v to smer, če je razsvetljena in zazrta v prihodnost, je vlečni konj in vzor za vse ostale. Jankovićeva prva dva mandata sta bila taka. In država mu je sledila, od velikih do majhnih občin.

Bil je napreden in svež (za slovensko politiko), zmogel je pogledati čez, razumeti sodobnost, kulturo, celo alternativno, bil je ravno dovolj megalomanski, da je Ljubljana dobila pridih prestolnice, imel je resnega in pogumnega mestnega arhitekta in urbanista. Dobili smo občutek, da končno vsaj v Ljubljani hodimo v korak s časom. Središče mesta je Janković zaprl hkrati z najpogumnejšimi mesti v Evropi. S stisnjenimi zobmi smo opazovali, kako je uredil vrtičke, a imel je prav. Mesto je stalo ob strani tudi jezni kulturi in alternativi. In Janković je bil tam, kjer si noben slovenski politik iz gole preračunljivosti ni upal biti, ni se dal motiti, bil je udaren.

Nato se je ustavil, mestni arhitekt tudi, mesto pa z njima. Mestni arhitekt se je konec leta 2022 tudi upokojil.

Župan je izgubil najprej širino. Po mestu je šaril kot kakšen rovokopač, mesto pa je za številne prebivalce – ne vse – počasi postajalo manj prijetno in manj navdihujoče. Janković se ni več oziral na Zahod. Na komaj nastajajoče svetovljanstvo mesta je začela legati lepljiva provincialnost, v kateri denar novonastale cenene elite narekuje arhitekturo in podobo. Koliko res grdih stavb in rešitev je v mesto zaneslo v zadnjih osmih letih – človeka kar zmrazi.

Seveda ni vse slabo, le slabega in cenenega je več.

Ne samo dopustil, spodbujal je vse to, med drugim tudi razvoj airbnb turizma. Vse le zato, ker je užival v pritoku hitrega konzumerističnega turizma in njegovega denarja, cene nepremičnin so šle brez potrebe še bolj v nebo kot drugod, s tem pa je župan mestu vzel mlade, jih odrinil na obrobje. Mesto se ni polnilo, ampak praznilo, ljudje so bili prisiljeni odhajati na njegov rob, pogoltnost je goltala nepremičnine, Ljubljana pa je začela postajati kot škatla za piškote – tista od daleč lepa nostalgična pločevinasta škatla, tako privlačna, a v resnici nova šara iz trgovine s kičem za 9,99 evra, kar opaziš, ko se ji približaš.

Nekaterih stvari županu ni mogoče oprostiti. Med drugim, da se je v času Janševega avtoritarizma spentljal z notranjim ministrom Alešem Hojsom in s policijo v bojni opremi nasilno izselil Rog, ko sta bili zbiranje in druženje zaradi epidemije prepovedani.

Janković se je iz mandata v mandat vse bolj ukvarjal predvsem s poslovnimi dejavnostmi. Kot ekonomist je seveda vedel, da je mesto lahko tudi velik poslovni igralec – in da s tem lahko služi. V ekonomskem svetu je to seveda logičen razmislek. A Ljubljana ni delniška družba, Janković pa ne predsednik uprave, pa čeprav se v poslu počuti kot riba v vodi. Investicijski projekti mesta so si sledili drug za drugim. Gradnja ogromnega sodobnega smetišča, ki lahko oskrbi pol Slovenije, gradnja megalomanske plinarne, gradnja velikega kanalizacijskega kanala, ki ga mesto samo ne potrebuje, a namen je tako in tako drug – zadovoljiti potrebe megalomanske čistilne naprave v lasti mesta. V zraku je naslednji megalomanski projekt: gradnja sežigalnice.

Gre le za mesto? Ali ima Janković tudi kakšne druge interese pri tem? Dvomov je veliko, a dejanskih podatkov malo. Eden je zelo resen: zoper odgovorne za gradnjo plinarne poteka preiskava zaradi 3,5 milijona evrov podkupnin.

Seveda to ne pomeni, da so to slabi projekti, še zdaleč ne. Je pa vse skupaj neuravnoteženo, mesto je namreč razvojno obstalo. Evropska mesta se spreminjajo s svetlobno hitrostjo, Ljubljane pa ni več med njimi. Včasih je bila Ljubljana mesto kolesarjev, danes pa zaostaja, sploh zato, ker je kolesarjev vedno več. V sodobnih evropskih mestih za kolesarje ne gradijo več le stez, temveč ti že zasedajo glavne cestne pasove. Poleg javnega prometa so kolesa glavno prevozno sredstvo. Avtomobile pa izrinjajo iz mest, vsa mesta prav skrbijo, da se je neprijetno in mučno voziti z njimi. V Ljubljani ni tako. Tudi moderna železniška postaja Jankovića ne zanima, načrti mesta so skregani z vsemi naprednimi razmisleki. Dejansko ga ne zanima javni potniški promet, pa čeprav bi s tem ne spremenil le mesta, ampak državo. Vsem bi lahko vsilil nove, sodobne navade, bil tisti, ki bi res naredil preboj. Ljubljana bi morala biti motor zelenega preboja, je pa težka cokla. In Janković bi lahko omejil airbnb, dal mladim in študentom, ki oživijo mesto, možnost, da živijo bolj normalno. Ne, njihove stiske so iz mandata v mandat večje.

Če je to res zadnji Jankovićev mandat na tej funkciji, kot namigujejo njegovi krogi, in ga torej prihodnje volitve ne vežejo več, bi si lahko zdaj vzel čas za resen premislek. Res bi bil lahko velik župan tega mesta – kot je kazalo v prvih mandatih županovanja. Lahko bi šel v zgodovino kot tak. Danes ne kaže tako.

Zdi se, kot da je mesto začelo čakati, da končno odide in prepusti prostor komu, ki bo imel več okoljskega in sodobnega v sebi. A če bo Janković odšel tako, ga bo zgodovina kot takega tudi pomnila. Da si je z njegovim odhodom mesto oddahnilo. Za vse, tudi zanj, bi bilo veliko bolje, če bi odšel kot župan, ki je izpeljal veliki okoljski obrat. Lepi tlak na Slovenski cesti danes nikogar več ne gane. Ker je poleti vroč in neprijeten.