Janko Lorenci / Kratkovidnost 

Janko Lorenci

30. 5. 2025  |  Mladina 22  |  Kolumna

Množijo se trditve, da smo na poti v tretjo (in zadnjo!) svetovno vojno. A tak pesimizem je bistveno bolj upravičen glede podnebne krize – tu je, boli nas, nadaljuje se, vedno teže jo bo ustaviti in nekoč bomo prestopili točko nepovrata.

Toda vsi, ki jih hiranje okolja ogroža in bi lahko kaj storili proti temu, držijo roke v žepu. To velja tudi za gospodarstvo oziroma kapital.

Vplivi podnebne krize nanj so izjemno podcenjeni, modeli za oceno škode pa imajo konstrukcijsko napako: temeljijo na predpostavki, da poplave, suše itd. gospodarstvo prizadevajo samo, če so v lastni državi. Hkrati ne upoštevajo manj očitnih učinkov segrevanja planeta, denimo tega, da vročinski valovi slabšajo zdravje ljudi in znižujejo produktivnost. Poleg tega temeljijo na učinkih podnebnih ekstremov v preteklosti; praviloma so bili lokalni in regionalni, tako da si je bilo, na primer, mogoče pomagati z uvozom hrane iz neprizadetih delov sveta. Zdaj so taki ekstremi pogostejši, hujši in hkratni po vsem svetu, to pa po malem že trga prehranske, trgovske in druge verige. Poleg tega se podnebna kriza naglo zaostruje.

Svet je še vedno globaliziran, vezna posoda, ki pa zaradi udarcev ranjenega okolja začenja puščati. Ekološka škoda je lani globalno znašala nekaj sto milijard dolarjev. V ne zelo oddaljeni prihodnosti bo postala velikanska in dobesedno neznosna. To dobro ve zavarovalništvo. Günther Thallinger iz uprave zavarovalnice Allianz, ene največjih zavarovalnic na svetu, pravi, da podnebna kriza spreminja same temelje gospodarstva. Temperatura se naglo bliža točki, ko bodo zavarovalne premije tako visoke, da jih posamezniki in podjetja ne bodo več zmogli. To se deloma že dogaja in ponekod celotna območja postajajo območja, kjer zavarovanja ni mogoče skleniti. V Kaliforniji, na primer, hiš ni več mogoče zavarovati za primer gozdnega požara.

Thallinger pravi: gre za sistemsko tveganje, ki ogroža ves finančni sektor, saj brez zavarovanja tudi številne druge finančne storitve, od hipotekarnih posojil do naložb, niso na voljo. Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, se bo svet segrel za dve do tri stopinje Celzija nad predindustrijsko temperaturo. Potem tudi vlade ne bodo mogle več pomagati.

Pod črto: podnebna kriza grozi, da bo uničila kapitalizem.

Gospodarstvo (kapital) pa ostaja neverjetno kratkovidno. Smrtno resno jemlje zaradi zmanjšanja izpustov kratkoročno povečane stroške, velikanska škoda, ki jo bo zaradi slabšanja podnebja imelo že v doglednem času, pa ga ne briga. Čeprav bo takrat ostalo brez dobičkov in konzumentov. Tako ravna iz pohlepa, neznanja, neodgovornosti, miselnosti »bo že kako«.

Taka slepota jasno govori, da kapital nikakor ne sme voditi in usmerjati splošnega razvoja, ampak mora biti nadzorovan, voden, usmerjan. To mora početi politika, voljena in formalno odgovorna za celoto razvoja. Danes sta politična in ekonomska ureditev tesno povezani, temu prepletu pa bolj kot politika daje ton kapital. V katerem se koncentracija bogastva in vpliva kar naprej veča, ki načeloma ni odgovoren za skupne zadeve in ki potrebuje nenehno rast, to pa planet vedno teže prenaša. Politika bi ga morala brzdati, a ga ne. In tako se bližamo trem stopinjam in Thallingerjevemu koncu kapitalizma. Ta kaotični proces se lahko konča z zlomom civilizacije.

Tretji bistveni sestavni del družbe, ki ga bo podnebna kriza najbolj prizadela, so ljudstva. Velika večina ljudi na svetovnem severu in jugu je po nedavni raziskavi Univerze v Oxfordu za aktivnejšo zeleno politiko. A to je bolj načelen odnos, ki ljudi mine, če zelenost ogroža njihov standard.

Tu politika igra dvolično igro. Zelenost opušča z izgovorom, da noče prizadeti malega človeka. Opušča pa jo zato, ker se boji izgube volivcev, ker streže kapitalu in, na primer, noče ustrezno obdavčiti bogatašev, ki okolje v revnih in premožnih državah onesnažujejo dobesedno tisočkrat bolj kot povprečen državljan. Skratka, ljudstvo bolečih zelenih ukrepov noče. Edina pot iz te zagate je: politika jasno predstavi problem in tveganja, vsem nekoliko zategne pas, družbena bremena pa pravičneje porazdeli; torej pošteno obdavči bogate in korporacije. Ljudje bodo tudi trd zeleni prehod vzeli za svojega le, če bodo politiki in sistemu zaupali.

Žal smo daleč od tega. Vsi v omenjenem trikotniku so živo zainteresirani za ustavitev podnebne krize. A vsi trije, najbolj pa politika in kapital, tiščijo glavo v pesek. Opozorila znanosti gredo v prazno, redko pozitivno dogajanje (rast obnovljivih virov) pa preglasijo nasprotni procesi – vznikanje trumpov, avtokratov in skrajnežev vseh vrst, množično oboroževanje, trgovinske in prave vojne. Vsi ti procesi so izrazito antiekološki.

V 20. stoletju je svet uprizoril dve svetovni vojni in se množično pobijal. V 21. je na to pozabil, je bogatejši, a kot celota zlasti zaradi krize okolja bolj ogrožen. Če se je nekoč skoraj ves svet združil proti fašizmu, bi se lahko zdaj povezal v boju za ekološko preživetje in v tem našel nov smisel. Prepozno za streznitev ni, a prvo četrtino stoletja smo že zapravili.