Grega Repovž

4. 7. 2025  |  Mladina 27  |  Uvodnik

Uvodnik / Populistični udar

Čeprav je bilo o »5 odstotkih BDP za Nato« do danes napisanega že veliko, velja opozoriti na populistični udar, ki ne priznava dejstev, izrekovalci pa si ob tem sami kopljejo jamo. Pa pri tem ne mislimo na kritične komentarje javnosti – ko gre za vojsko in njeno bohotenje, je pač vsaka kritika na mestu. Ne, predmet kritike tokratnega zapisa bosta namreč dve politični stranki, SD in Levica, ki sta se edini v parlamentarnem političnem prostoru postavili proti »5 odstotkom BDP za Nato«. Najprej bomo dokazali, da gre za nepotreben populistični udar, nato pa še, da si stranki – čeprav očitno prepričani, da s tem kažeta zobe in Natu in premierju Golobu in verjetno še vsem vojnam po svetu – s tem sami kopljeta jamo.

Začeti moramo pri osnovnih dejstvih. Slovenija je že članica Nata. O tem smo celo imeli referendum in večina prebivalcev je takrat glasovala za vstop v to vojaško zvezo. Nato ima zelo jasna pravila, in ko si enkrat v njem – si pač notri in izpolnjuješ, kar si s pristopom podpisal. Seveda tako kot pri famoznih petih odstotkih vse države po vrsti, vključno z ZDA, ves čas s kreativnim računovodstvom dokazujejo, kako pridne so pri izpolnjevanju teh dogovorov – čeprav niso. In tako ni le od našega vstopa naprej, ampak že ves čas, še pred našim »Nato štetjem« je bilo tako. Moč Nata namreč ni orožje, ampak povezovanje držav, ki skupaj predstavljajo 972 milijonov prebivalcev članic. Brez tega je vse skupaj le manjši kupček uslužbencev v Bruslju.

Kaj to pomeni? Ko si enkrat notri, se seveda lahko pogajaš, nasprotuješ, kritiziraš lastno zvezo, a ker gre za skupinsko odločanje, dogovor, ki ga na koncu sprejme zbrana večinska moč, pač velja za vse. Naj se na primer španski premier Sánchez še tako hvali, da si je Španija izborila poseben status – ni si ga. Kaj želimo s tem reči? Da seveda lahko predsednik SD Matjaž Han in koordinatorica Levice Asta Vrečko kažeta s prstom na premierja Roberta Goloba in Gibanje Svoboda, a odločitve, da bomo zdaj blefirali, da dosegamo nove cilje (kvazi pet odstotkov BDP), tako kot smo doslej blefirali, da dosegamo stare cilje (kvazi dva odstotka BDP), ni sprejel Golob, ampak je bila ta odločitev sprejeta, ko je Slovenija postala polnopravna članica Nata, torej leta 2003. Vrečko in Han to seveda vesta.

Z nasprotovanjem oboroževanju seveda ni popolnoma nič narobe (navsezadnje je Mladina tednik, ki je lansiral eno največjih peticij v državi z imenom »Ukinimo vojsko«). A ko gre za Nato, je to populistično taktično nasprotovanje pač sprenevedanje (gre se ga tudi Miha Kordiš). Če v SD in Levici mislijo resno, potem morajo predlagati izstop iz Nata. Članstvo v Natu je kot vsaka druga podpisana pogodba, pravila so vnaprej jasna, tudi to, da o vsem odločajo največje države, zlasti ZDA. In to smo vedeli, ko smo šli v Nato. No, takrat s(m)o bili kritiki priključevanja vojaški zvezi, ki je pravkar napadla Irak na podlagi lažnih podatkov o jedrskem orožju, razglašeni za heretike in nedržavotvorne persone. A še dolgoletni kritiki Nata razumemo, da ko si enkrat v neki taki zvezi – ko si torej podpisal pogodbo s hudičem –, pač veljajo njene obveze. Seveda ob tem nasprotniki članstva v Natu ves čas držimo pesti, da bomo imeli čim več vlad, ki bodo blefirale, da izpolnjujejo Natove cilje. V Sloveniji smo namreč radi bolj papeški od drugih. In na tem mestu je treba zapisati: dejansko leve vlade to tudi pridno počnejo. Namreč blefirajo. Že ko smo se pridruževali Natu, so vlade Janeza Drnovška to počele. Še Falcon smo kupili takrat za prevoz ranjencev in ga vpisali med vojaško opremo. Tudi vlada Boruta Pahorja je blefirala, prav tako Ropova, Cerarjeva in Šarčeva, da pridno kupujejo orožje in povečujejo število vojakov. Zakaj Levica in SD ne zmoreta iskrenosti? Zakaj je treba zdaj blefirati, da ima premier Golob drugačne načrte – ko pa točno vedo, da to ni res? Edini, ki je res hitel kupovati orožje, in to vedno znova, je bil Janez Janša. Pa še njega so, kot je pokazal proces Patria, vodili neki drugi, veliko bolj tuzemski razlogi.

Nobenega dvoma ni, da ni malo Slovencev, ki jim gre članstvo v Natu na živce. Nekaterim zgolj zaradi nostalgičnega spomina na jugoslovansko neuvrščenost (ki je bila izjemen projekt), drugim iz elementarnega pacifizma, tretjim zato, ker vidijo, da nevtralne države popolnoma normalno funkcionirajo. A tukaj se moramo žal ustaviti. Za vojsko namreč te države dajejo bistveno več. Žal izstop iz Nata pomeni avtomatično več denarja za vojsko. Si res upamo biti slabo oboroženi, brez Natovega hrbta, ob takih sosedih? Kaj ima Viktor Orbán na svoji steni? Zemljevid velike Madžarske. Kakšno himno so pravkar sprejeli na avstrijskem Štajerskem? Takšno, ki opeva slovensko zemljo. Debata o izstopu iz Nata je torej prekleto zahtevna. Ker ima izstop resne posledice. Prva je, da bi morali dejansko začeti graditi resno vojsko. Poleg tega ne vemo, kako nas lahko politično kaznujejo članice Nata. A vse to ne pomeni, da ni legitimno, če o tem debatiramo, če o tem nastanejo študije, če izračunamo ceno izstopa in naredimo resne ocene posledic.

Problem takšnih populističnih udarov je, da zbujajo pričakovanja. Pričakovanja, ki jih nihče ne more izpolniti. To se je zgodilo tudi Levici in SD. Zakuhali sta nekaj, kar sta potem morali pojesti sami, in to s sklonjeno glavo – ter izpadli še slabše. Pa bi morali le jasno govoriti o tem, da je vse skupaj blef – in to že dolga leta.