Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

22. 4. 2008  |  Mladina 16  |  Kolumna

Krucialna vprašanja

Od Slovenije do Rusije

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Amnesty International že desetletja opozarja na kršenje človekovih pravic v Tibetu, a njenim aktivistom nikoli ni uspelo priti na naslovnico osrednjega slovenskega časnika. Za stranko SMS smo komajda še vedeli, da obstaja, kaj šele, da nasprotuje avtoritarnemu režimu na Kitajskem ali da je angažirana v okoljskih akcijah. Toda v sobotnem Delu smo na naslovnici zagledali fotografijo strankinega vodje Darka Kranjca, ki skupaj z legendarnim evro poslancem Danielom Cohn-Benditom kolesari po Ljubljani. Tisoče ljudi se vsak dan vozi s kolesom po mestnih ulicah, a nikoli ne končajo na prvi strani časnikov. Kaj impozantnega je torej storil prvak stranke mladih?
Udeležil se je ljubljanskega sestanka evropskega vrha Zelenih, povedal, da njegova stranka želi na parlamentarnih volitvah vsaj enega poslanca, in podprl resolucijo evropskega parlamenta o Tibetu.
Poceni enkratni domislek, ko presediš kakšen kilometer na biciklu in si že politična zvezda!
Z izgubljenim občutkom za mero je še veliko bolj udaril poslanec SD Milan Cvikl, ki načeluje parlamentarni skupini, ki presoja morebitne rabote pri poslih obrambnega ministra. Kot eksperta za posel s Patrio je angažiral gospoda Ivana Prebila. Neodvisni strokovnjak, ki bo merodajno ocenil zadevo, je član UO Viatorja-Vektre, podjetja, ki je bilo prek Sistemske tehnike poraženec v tekmi s Patrio. - !?????? Nesmisel - tako kot če bi Združeni narodi v preiskavi stanja v Tibetu angažirali kot eksperta kitajskega ministra za pravosodje.
Nobenega eksperta pa ni bilo slišati v zadevi pravnomočne sodbe zoper tožilca Železnika. Razvpiti tožilec, ki so mu našli polno omaro pozabljenih spisov, in zoper katerega je tožilstvo vložilo kazensko prijavo, je zdaj spoznan za nedolžnega.
V Odmevih je voditeljica Rosvita Pesek spraševala svoje goste: generalno tožilko, predsednika Vrhovnega in Ustavnega sodišča, a vsi so se izmaknili komentarju, češ, da zadeve ne poznajo v podrobnostih.
Razgovoril se je le predsednik US Jože Tratnik, ki je načelno poudaril, da za obsodbo potrebujete pravno stoječe argumente. Toda, to je farizejsko pranje rok, ki predpostavlja, da je pravo ubranjeno že s tem, da je sodba pravnomočna. Od prvega moža US bi pričakovali, da bo vsaj molčal, ker da zadeva morda konča na njihovem sodišču.
Imamo največjo tožilsko afero v demokratični Sloveniji, tožilca, ki je bil s svojim početjem v sramoto tožilstvu, pa ga zdaj sodišče oprosti!!!!!!!!!!!!!!? Saj to pomeni smešnico, razpad pravnih temeljev, če lahko tožilci stvari zavržejo v omaro, namesto da bi jih obravnavali!
Zadeva, ki zahteva jasne ocene in ne molka. Profesorji prava, ki danes pišejo dolge traktate o škofu Rožmanu, in ki za podjetja z veseljem pišejo pravna mnenja, tu molčijo. Nobene presoje, niti negativne, da je sodišče zmotno razsodilo, niti pritrditve sodbi, iz katere bi pač izšlo trpko spoznanje, da je po slovenskem pravnem redu metanje spisov v omaro običajni način dela. Celo najglasnejši sodnik Aleš Zalar, ki je zapustil sodne vrste, se zdaj raje ukvarja z vodenjem stranke LDS in s poskusom jesenskega prevzema oblasti.
Odsotnost refleksije je stalnica slovenskega pravosodja. Obdobje evidentnih kršenj človekovih pravic s strani sodstva pred letom 1990 je očitno tabu. Enako zadeva sodnika Šubica, ki je tako dolgo pisal obsodilno sodbo zoper finančnika Elana, da je reč vmes zastarala.
A stvari sploh niso nedolžne; sodnik in tožilec, ki sta radikalni primer neprofesionalnosti prava, sta bila z odprtimi rokami sprejeta v odvetniško zbornico, ki jima je dala profesionalni azil, kot da bi imela opraviti z dvema beguncema, ki sta pribežala iz samic avtoritarnih diktatur.
To so osnovna družbena vprašanja, ki se jih sploh ne zastavlja, kaj šele, da bi postala topika strokovne debate. Praktična filozofija nojevstva, tako kot splošno začudenje nad instant slovenskimi milijonarji, ki mu ne politika ne davkarija ne poiščeta odgovorov. Številni sindikati napovedujejo stavke, ker da so njihovi delavci preslabo plačani, ministri tarnajo, da je proračun pretanek, nihče pa se ne sooči z vprašanjem, kako od lastninskih transakcij, s katerimi služi peščica, pobrati davek v proračunsko blagajno.
To je v Rusiji razumel predsednik Vladimir Putin, ki resda ni apliciral metod nemške davkarije vendar pa je iznašel vsaj postkagebejevski princip uravnavanja socialne pravičnosti. Sam se je v zadnjem obdobju ukvarjal z usodnim vprašanjem: kako ohraniti malodane carsko oblast in obenem spoštovati ustavo, ki določa, da je lahko predsednik države le dva mandata zapovrstjo?
Analitiki in komentatorji smo napovedovali mnoštvo inačic, od spremembe ustave, nastanka nove države, ki bi povezala Belorusijo in Rusijo ter dobila njega za predsednika, pa tja do funkcij predsednika ruskega Olimpijskega komiteja in predsedovanja Gazpromu. Toda potem ko je Putin podprl Medvedeva za predsednika in sebe postavil za njegovega premiera, je zdaj presenetil z dejstvom, da postaja predsednik največje parlamentarne stranke Enotne Rusije. Putin, ki je za predsednika izbral svojega dolgoletnega in zvestega sodelavca, nič ne prepušča naključjem. Ker predsedniška pooblastila lahko iz sotrudnika naredijo antagonista, mu je vnaprej izmaknil absolutno moč. Na eni strani bo torej Medvedev s svojo predsedniško administracijo, na drugi pa Putin s premiersko administracijo in Putin z aparatom največje stranke, ki zaseda več kot pol parlamenta. Kremeljski predsednik se je za pol zmanjšal v primerjavi z orjaškim premierom.
A Putin je izpeljal še politični novum: postal je predsednik Enotne Rusije, ne da bi postal njen član. Celo Drnovšek je postal predsednik LDS, ne da bi bil poprej njen član, toda za predsedniško funkcijo se je moral vseeno včlaniti v stranko. Putin pa je demonstriral simbolno moč, saj je voditelj, ki je nad partijo, voditelj, ki se ga ne da primerjati z drugimi, pravi zunaj serijski
vožd.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.