22. 4. 2008 | Mladina 16 | Kolumna
Nemo drsenje v krizo
Naš problem je, da tonemo v težave revnejši in bolj topo kot razvite države
© Tomaž Lavrič
Predsedujemo Uniji, gospodarska rast je (še) visoka, brezposelnost dokaj nizka, povsod se gradi. Zunanja podoba Slovenije je svetla, resnična pa bistveno manj. Dolga zgodba o uspehu polagoma prehaja v svoje nasprotje. Toda o tem, da je dežela na prelomnici, se bolj ali manj molči.
Slabih znamenj je veliko. Nanizajmo jih nekaj na gospodarskem, ekološkem in družbenem področju.
Uradna slika gospodarstva pravi, da statistično naglo napredujemo. Sliko potemni že grozeče visoka inflacija. Slika postane črna, če navedemo nekaj podatkov in mnenj iz študije ekonomista F. Drenovca: visoka rast zadnjih let temelji na še večji rasti porabe, ki jo poganja enormno zunanje zadolževanje in uvažanje, naša produktivna učinkovitost pa se vztrajno slabša. Proti koncu leta 2007 trošimo v državi za 6 odstotkov več, kot proizvajamo. Za morda polovico Slovencev se v istem času življenjska raven realno že znižuje, in to je šele začetek. Rast in družbeni razvoj sta pogojena z ohranjanjem nizkih plač in zniževanjem kolektivnega standarda - v državi, kjer so plače, zdravstvene storitve itd. skoraj za polovico slabše kot v bližnjih Avstriji in Furlaniji.
Inflacija, zastajanje rasti, stavkovni val - vlada slabo skriva, da je po še včerajšnjem zmagoslavju zaradi napredka gospodarstva poparjena. Toda iz nobenih uradnih ust ni o razmerah v gospodarstvu mogoče slišati nobene resne analize. Vlada je zelo verjetno niti ne premore.
Okolje naj bi bilo ena izmed prednostnih nalog, toda nenehno nas presenečajo odkritja kužnih žarišč - svinca, živega srebra, azbesta, slabe vode, pesticidov ... Na zrak, okužen z ubijalskimi mikrodelci iz avtomobilskih izpuhov, ki pridejo v pljučne mehurčke in se potem razlezejo po telesu, nas je opozorila EU. Politika in javnost sta ostali ravnodušni - brez avta pač ne gre. Kjer so posamične ekološke grožnje zelo opazne in boleče, se kaj stori, drugje ne. Zelenih strank tako rekoč ni. Okoljska zavest politike in državljanov je šibka in na ravni države ne obstaja; vsaka prizadeta skupnost se briga le zase. Zaradi segrevanja ozračja smo malo prestrašeni, a v bistvu ravnodušni; bo že kako, to je stvar prihodnosti, Slovenija tako nič ne more, premajhna je.
Sistematično se o vsem tem ne razpravlja in tudi ukrepa ne. Ekofatalisti pač.
Družbenemu dogajanju daje pečat obsežna privatizacija - nepregledna, brez koncepta, večinoma politično in materialno motivirana. Poganja jo vladajoča politika, iz miselno-interesnega ozadja pa ideologija neoliberalizma. Oblast je najtrše reforme opustila, a dopušča in po tihem spodbuja razdiralno stihijo: zdravstvo je na robu razpada, množijo se zasebne šole sumljive kakovosti, kaotična privatizacija državnega premoženja je deloma zastala zgolj zaradi bližanja volitev.
Vse to vleče za sabo postopne, a globoke spremembe v družbi. Njihova temeljna značilnost je razslojevanje. Vedno več je t. i. prekariata, zvečine mlajših ljudi brez stalne zaposlitve in perspektive, prepuščenih na milost in nemilost delodajalcem. Družba je čedalje bolj razbita na posameznike, ki tolčejo vsak svoj boj za preživetje. Srednji razred se polagoma krči; manjšinsko izginja navzgor med premožne in bogate, večinsko navzdol med revne. Obe skupini izgubljata zanimanje za demokracijo.
Tudi o tem se javno razpravlja malo ali nič.
Vse te tegobe čuti ves Zahod. Naša težava je, da jih doživljamo revnejši in bolj topo kot razvite države. Med globino težav in molkom o njih je kričeče nasprotje. V ZDA je ogroženost srednjega razreda tema že 20 let, v Nemčiji, ključni evropski državi, že desetletje na veliko razpravljajo o okolju, mejah neoliberalizma, kapitalizmu nasploh. Iz tega so se rodile Schröderjeve reforme in zdaj popravki pod kanclerko Merklovo. Nastala je radikalna leva stranka, desnica se previdno pomika v levo, ker široki sloji nočejo več voliti politikov, ki se gredo tržni radikalizem.
V Sloveniji je trikotnik politika-javnost-mediji, nujno potreben za javno razpravo o pomembnih rečeh, razbit. Res dobro ni deloval nikoli. V sedanjem mandatu je razpadel, samorefleksije na nacionalni ravni je zato še manj, zmede in negotovosti pa toliko več.
Veliko intelektualcev je iz strahu pred oblastjo ali oportunizma povsem utihnilo, nekateri se vračajo, a počasi. Veliko pametnih, dobronamernih ljudi ne bo nikoli postalo del javne scene. Tudi zato, ker se za to poklicani mediji velikih razvojnih vprašanj sistematično komaj še dotikajo. Niso vsi enaki (še zlasti posamični novinarji ne), a v bistvu so ravnodušni, živeči iz dneva v dan in vedno bolj za infotainment. Del krivde za to nosijo sami, še več pa dvojni pritisk politike in lastnikov, ki je zamajal njihovo notranje ravnotežje, jim vzel samozavest in veliko verodostojnosti. Ni nujno, da si bodo docela opomogli.
Najbolj je za razpad trikotnika kriva sedanja oblast. Res je številne nastavke opisanih težav podedovala. Toda slaba gibanja je izrazito okrepila, najbolj neoliberalizacijo. Avtoritarnost je njen izvirni prispevek.
Slovenija je tik pred tem, da se spremeni v temeljih, in to na slabše. Globalizacija pritiska in zahteva prilagajanje, toda v marsičem je samo izgovor za uvajanje neoliberalizma. Prepuščamo se mu brez vsake potrebe - in se tako farsično znova potrjujemo kot zgodovinski zamudniki: v Evropi in celo Ameriki se nihalo pomika k večji vlogi države, bolj nadzorovanim anomalijam trga, proti redukciji državljana zgolj v potrošnika. Svetovna finančna kriza kaže, da nebrzdani kapitalizem žre samega sebe.
Vedno očitneje postaja, da bi bilo treba v Sloveniji, ki polagoma tone v težave, poiskati nov razvojni konsenz. Sliši se kot fraza, a ni. Plazečo se neoliberalizacijo je treba absolutno ustaviti. Konsenz bi moral v grobem določiti, kaj in v kolikšni meri je skrb države, kakšna bo družbena solidarnost in kakšne razvojne spodbude.
To je težaven, brez oživljenega trikotnika javne razprave nedosegljiv cilj. Sedanja oblast je dokazala, da je za tak dialog nesposobna do invalidnosti - v njenem mandatu se je prostor javnega, materialno in psihološko gledano, nenehno samo krčil. Zato je njen volilni poraz nujen, čeprav ne zadosten pogoj za nov konsenz. Tudi sedanja opozicija s številnimi dilemami še ni opravila in tudi v njej je nemalo ljudi, ki bi vse merili skozi dobiček. Politika sama drsenja v krizo preprosto ne zmore ustaviti. Toda brez nje - take, ki ne bo opita z oblastjo in samozadostna - seveda ne gre.
Če dogovor o tem, kako naprej, ne bo dosežen, se bo tudi v Sloveniji dokončno prebil neoliberalizem ali pa bodo vladali stihija, zmeda in improviziranje vsakokratne oblasti. Življenje v taki državi bi bilo pretežno pasje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.