dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

13. 5. 2008  |  Mladina 17  |  Kolumna

Kdo nadzira nadzornike?

Pred nami je očitno ena zadnjih delitev finančnega plena in gradnja korporativnih bivakov, kjer bodo lahko čez mesece vedrili volilni poraženci

Slovenski korporativni svet in kapitalski trg tečeta pod taktirko Janševe vlade svoj zadnji krog. V ospredju je finančni sektor. Najprej gre za javno ponudbo delnic in dokapitalizacijo Pozavarovalnice Sava, potem je tu prepletena dokapitalizacija NLB in Triglava. Na drugi strani se za navidezno nevtralno operacijo sprememb korporativnega upravljanja v Petrolu verjetno skriva nov model političnega zapiranja družbe. Povsod pa je nauk podoben. Namesto poslovnih interesov in povezav stoji politični inženiring. Namesto izrivanja politike iz gospodarstva gre za novo politično invazijo na biznis. Pred nami je očitno ena zadnjih delitev finančnega plena in gradnja korporativnih bivakov, kjer bodo lahko čez mesece vedrili volilni poraženci.
Vzemimo prodajo in dokapitalizacijo Pozavarovalnice Sava. Družba zaradi svoje poslovne logike pozavarovanj potrebuje stabilno lastniško strukturo in jasno poslovno strategijo, ki jo podpirajo vsi deležniki. Toda javna ponudba delnic in razpršeno lastništvo tega preprosto ne omogočata, poslovna strategija in razvojni cilji očitno niso v ospredju dokapitalizacije. In javna ponudba delnic je pri sedanjih finančnih razmerah in nizki likvidnosti kapitalskih trgov popoln strel v prazno. Vodi lahko zgolj v prodajo po izjemno nizki ceni ali pa v povsem špekulativne naložbe. Prvo pomeni oškodovanje države, drugo vodi v destabilizacijo upravljanja in vodenja družbe. Kontrolni delež Slovenske odškodninske družbe tukaj ne bo veliko pomagal. Za nameček je Pozavarovalnica Sava hkrati lastnica Zavarovalnice Maribor in novomeške Zavarovalnice Tilija. To samo še povečuje nerazumno tveganje, v katerega se spušča država v tvegani operaciji sprememb lastninske in upravljavske strukture pozavarovalnice.
Na podobne labirinte naletimo pri dokapitalizaciji in bodočem verižnem lastništvu NLB in Triglava. Pustimo zapletene naklepe lastniških premikov in vladne zamisli o krogih dokapitalizacije, ki so verjetno uresničljivi in obvladljivi zgolj pri prvih načrtovanih korakih. Pomembnejši so trije drugi poudarki. Prvi govori o političnem inženiringu korporativnih modelov, ki nastajajo v ozkih vladnih krogih od zgoraj navzdol. Medtem vodilni menedžerji obeh korporacij zgolj anemično opazujejo ponujene rešitve. In kakšna naj bo potem združitev, če ni utemeljena na poslovnih interesih, skupnih tržnih projektih in združevanju poslovnih kultur? Kdo zna pojasniti poslovni model takšne dokapitalizacije in sinergije povezovanja? Nihče, ker to očitno nikogar ne zanima. Ne menedžerjev, ki se borijo za preživetje, še manj pa politike, ki vodijo igro. Zanimivo, da belgijska KBC želi izstopiti iz NLB ob jasnem soglasju vodstva družbe in vlade. Belgijci ravnajo torej družbeno odgovorneje do NLB kot slovenski politiki. Drugi razlog zadeva naravo dokapitalizacije in razmere na trgu kapitala. Dokapitalizacija očitno ni namenjena dodatnemu kapitalu za financiranje razvojne strategije NLB, temveč zagotavljanju kapitalske ustreznosti banke zaradi prevelike kreditne izpostavljenosti. Odgovornost si delita oba, menedžment in država kot osrednji nadzornik. In nazadnje je zopet največja zanka celotne operacije na trgu kapitala. Tokrat gre za velike vsote, če upoštevamo še želeno dokapitalizacijo Triglava, ki je potrebna za pravi preplet lastništva. Janša in Bajuk sta povsem zgrešila čas dokapitalizacije. Sredi lanskega leta bi s takšnimi potezami ohlajala preveliko likvidnost trga kapitala, danes pa ga likvidnostno dodatno obremenjujeta in izčrpavata. Skratka, komedija zmešnjav in nesposobnosti, kajpada z visokimi oportunitetnimi družbenimi stroški.
Petrolov primer je navidezno nevtralnejši, toda zato nič manj zavajajoč. Pomeni namreč vzorčni primer, kako bo najverjetneje ravnala politična elita prihodnje mesece in leta. Ker zmanjkuje lastniških vzvodov za ohranjanje političnega vpliva v podjetjih, politiki očitno želijo poseči po različnih modelih upravljanja. Enotirni sistem upravljanja omogoča večjo koncentracijo moči in načelno lažji politični nadzor družbe. V stabilnih lastniških razmerah, ob jasni regulaciji trga kapitala in visoki poslovni morali ima enotirni sistem upravljanja načeloma nekaj prednosti pred dvotirnim. Toda nobeden od teh pogojev pri nas ne zdrži, zato so dvotirni sistemi verjetno manj tvegani od enotirnih, še posebej z vidika tranzicijskega političnega izrabljanja.
Kaj je skupno vsem trem zgodbam? Da je slovenski kapitalizem po dvajsetih letih povsem izgubil etični kompas in da je pravna država v obliki nadzornih mehanizmov povsem odpovedala. Najprej se je ohranila velika prepletenost biznisa in politike tudi po zamenjavi oblasti leta 2004. Potem je katastrofalen nadzor trga kapitala in konkurenčnih struktur omogočil nastanek oligopolnih struktur, čudaških lastniških parkirišč in prevzemov, nastale so nove poslovne oligarhije. Program za hitro bogatenje je nadomestil stari sistem socialne blaginje. Namesto plač in socialnih prejemkov so zadnja desetletja povsod narasli dobički, razpasli so se tvegani finančni trgi. Nazadnje se je ob sedanji finančni krizi kompromitiral še neoliberalizem kot novi socialni red, ki ga je zadnja leta skušala uveljavljati Janševa administracija.
Celo ekonomisti, siceršnji preroki in svetovalci politikov, delujemo v teh časih nenavadno zmedeno. Spet so na površju stare dileme. Če so trgi racionalni, zakaj imamo krize? In če jih že imamo, ali naj se iztečejo same ali potrebujejo posredovanje in popravek? In če že popravljamo, kdo in kako naj to stori, da ne bomo tržnih napak nadomestili z zlom politike? Naša težava tiči ravno tukaj. Slovenski kapitalizem potrebuje regulatorje, da bi brzdali trge, podjetniške interese in menedžersko moč. Toda politiki so v tej vlogi še bolj izprijeni od tistih, ki bi jih morali nadzorovati. Kdo torej nadzira nadzornike?
Ekonomske razmere tukaj trčijo ob vprašanje demokracije in morale skupnega na račun omejevanja zasebnih interesov. Toda v Sloveniji moralni hazard privatizacije javnih interesov postaja politično hazardiranje s poslovno moralo. Zato bo politični zmagovalec jeseni tisti, ki bo ponudil dvoje - vizijo moralne prenove družbe in rešitev njenih socialno-ekonomskih težav.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.