Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

14. 5. 2008  |  Mladina 19  |  Kolumna

Enostranske pripovedi

JBTZ, tožba štirih bogatih občin, četrta univerza in Reporter

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

V Mestnem muzeju so ob dvajseti obletnici procesa proti JBTZ odprli razstavo »Sporočila za javnost ... 1988-2008«. Dogodek, ki je odločil o moderni zgodovini Slovenije. Ko ne bi bilo številčnega Odbora za človekove pravice in protestov množic pred vojaškim sodiščem na Roški, v Sloveniji ne bi imeli svobodnih volitev leta 1990.
Vojaško sodišče bi častnika Ivana Borštnerja ter novinarje Janeza Janšo, Davida Tasića in Francija Zavrla obsodilo na zaporne kazni in jih razposlalo po zaporih v Srbiji, novinarje in urednike takrat najbolj izpostavljene Mladine pa bi zajela malodušje in samocenzura. Partijski režim bi se znebil svojega tedenskega neizprosnega kritika.
Zato je pomembno obujanje spominov na ta dogodek, vendar pa serija obletnic JBTZ kljub temu ni nič več kot le parcialna zgodovina. Kot akterji nastopajo vedno samo člani Odbora in tedanji pisci Mladine, se pravi strani, ki se je upirala diktaturi komunističnega režima. Poante so običajno bitke za interpretacijo, kdo so bili najbolj zaslužni za zlom komunizma na Slovenskem.
Toda to ni zgodovina, to je le instrumentalizacija zgodovine za aktualno politiko. Demokratična verzija partizanskega pisanja zgodovine NOB, s tem, da imajo zdaj krščanski socialisti, sokoli in kulturniki možnost, da polemizirajo s komunisti, kdo je bil bolj zaslužen za zmago nad okupatorjem.
Toda za zgodovino so pomembna pričevanja nasprotne strani. Kdo je bil leta 1988 antagonist, s katerim se je bojevala Mladina pa seveda tudi Nova revija, mirovniške, okoljevarstvene in katoliške skupine?
Sodobna medijska sporočila izpostavljajo vodstvo jugoslovanske armade in vojaško sodišče, ki je sodilo civilistom. In spoznavni učinek tako zastavljene konfrontacije poenostavlja zgodovino, saj kot zgodovinskega negativca postavlja izključno JLA.
Danes bi zgodovinopisje morali zanimati spomini generala Višnjića, vojaškega tožilca Vlaisavljevića in drugih vojaških akterjev. Njihova plat resnice. Seveda ne o tem, da so takrat branili svobodo in jugoslovansko bratstvo pred zlonamernimi mediji. Ampak o tem, kako je potekala njihova komunikacija s tedanjim slovenskim političnim vodstvom.
Na začetku je bila namreč travma. Janše ni aretirala vojaška policija, ampak slovenska UDBA pod imenom SDV. Slovenska tajna policija je po navodilu vojaških struktur aretirala novinarje in jih predajala vojaškim oblastem. Brez zadržkov, kooperativno in hitro.
In kaj je počela slovenska oblast? Se je takoj po aretacijah oglasil predsednik partije Milan Kučan in protestiral? Se je odzval predsednik tedanje vlade Dušan Šinigoj in takoj odstavil policijskega ministra Ertla, ker je civiliste predal v vojaške zapore? Nič, začetna značilnost aretacij je bil molk slovenskih oblasti. Še več, Delo je večerno vest o aretaciji Janše umaknilo iz dnevnih izdaj. Nacionalna televizija ni predvajala posnetkov množic, ki so se protestno zbirale pred zapori na Metelkovi in kasneje na Roški cesti.
Vesti o sojenju je promptno objavljala Mladina, ki je dosegla najvišjo naklado v zgodovini, neposredno pa je s prizorišča sojenja poročal Ali Žerdin za Radio Študent, ki je bil v prvih dneh afere JBTZ najbolj iskani dnevni medij.
Za zgodovino bi bili pomembni akterji uradne slovenske politike in največjih medijev. Intervjuji z glavnimi uredniki osrednjih medijev, ki bi pojasnjevali, zakaj njihovi časniki in televizije niso opazili več sto protestnikov, ki so se sredi belega dne zbirali na cestah. Morda z velikim nagrajencem Društva novinarjev, fotografsko legendo Jocom Žnidaršičem - zakaj kot urednik Delove fotografije ni v prvih dneh prinašal slikovnih podob in je slavo prepustil raje fotografu alternativne Mladine Tonetu Stojku?
Zakaj je pred vojaškim sodiščem pod slovensko zastavo kot pravo čudo stal stari veteran Ris v partizanski uniformi, medtem ko je vodstvo slovenskih borcev NOB molčalo?
Vse to velja seveda za prve dni oziroma začetne tedne procesa. Za zgodovino bi bilo torej nujno proučiti, kakšni so bili tedaj odnosi med slovenskim partijskim in jugoslovanskim armadnim vrhom. In odgovoriti na vprašanje, ali so bile aretacije skupni plan, kjer bi JLA odigrala vlogo negativca, slovenski partijski vrh pa bi se po pilatovsko očistil in znebil preveč agresivnih medijev in nastajajoče civilne družbe, ki je iz dneva v dan erodirala ekskluzivni oblastniški položaj komunistične partije.
Travmatično jedro je dejstvo, da je slovenska policija aretirala civiliste, jih predala vojaški policiji, slovenski politični vrh pa je še tudi po koncu procesa branil policijskega ministra, ki je vodil to usodno akcijo.
To je resda stvar zgodovine, pravzaprav niti ni kaj dosti pomembno za aktualno stvarnost. Toda princip enostranskega pogleda teče še naprej.
Mediji na veliko poročajo o tiskovni konferenci štirih županov, ki so napovedali tožbo proti državi, ker je s spremenjeno zakonodajo zmanjšala njihov proračun. Na eni strani pogoltni državni aparat, na drugi pa županski uporniki. Toda kje so končali ti sporni milijoni?
Po novi zakonodaji gredo večja sredstva manj razvitim občinam, skratka, na delu je solidarnostna poteza, ki skuša korigirati socialne razlike med občinami in pokrajinami. Ekvivalentni medijski pogled bi poročal tudi o uspešnih ali neuspešnih vplivih prerazporeditve budžeta po revnejših krajih.
Časniki poročajo o veliki zmagi nad univerzitetnimi tajkuni, ko pristojni senat ni odobril ustanovitve Nove univerze na Brdu. Argumenti velikega nasprotnika Janka Prunka so nenavadni: pravi, da je zahteva formalno korektna, da pa programi vseeno niso na dovolj visoki univerzitetni ravni. Kot če odvetniška zbornica ne bi dala licence novemu advokatu, češ da ne dosega kvalitet velikih odvetniških korifej!
V svobodni državi je ja najbolj imanentna pravica demokratičnosti ustanavljanje novih institucij! In te na trgu idej in produktov uspevajo ali pa zatonejo.
V argumentih zavrnitve četrte univerze je najti dušebrižniški argument, ki brani študente pred trpko posledico, da z diplomo »nekvalitetne« univerze ne bodo dobili služb. Kdo pa danes jamči študentu z diplomo aktualnih treh univerz, da bo dobil službo? In kdo lahko vnaprej zagotavlja, da bodo danes dobre fakultete ostale v vrhu tudi čez 10 ali 15 let?
Po prevzemu časnika Mag, ko je Pivovarna Laško kot lastnica drastično spremenila koncept in uredniško ekipo, se je naposled le zgodilo tisto najbolj logično. Namesto lamentacij umaknjenih novinarjev in urednikov se je pojavil pozitivni projekt, kot je napoved izhajanja novega tednika Reporter.
In kakšna je reakcija uprave Dela, kjer so bili zaposleni umaknjeni magovci? Ne morejo zapustiti službe, ker še ni potekel trimesečni odpovedni rok! Toda prvi mož Dela Peter Puhan je prišel na mesto predsednika uprave časopisa že naslednji dan, ko je dal odpoved s položaja direktorja Slovenskih železnic.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.