Janko Lorenci

Janko Lorenci

30. 5. 2008  |  Mladina 22  |  Kolumna

Čas za zahteve

V trenutku, ko koalicija morda izgublja oblast, opozicija pa je še nima, bi bilo mogoče od politike izsiliti zaveze v korist medijske svobode

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Velikansko mero predrznosti in cinizma potrebuješ, da več kot polovico kakovostnih medijev najprej na silo pokoriš, nato (to se bo zgodilo v začetku prihodnjega tedna) pa skličeš izredno sejo parlamenta, posvečeno tudi medijski problematiki. Janševa oblast še enkrat uporablja svojo priljubljeno taktiko primite tatu.
Pri tem največjim slovenskim resnim medijem (Delo, Dnevnik, Večer, RTV) v resnici slabo kaže. Po eni strani doživljajo usodo kakovostnih sorodnikov na Zahodu, dodatno pa jih meljejo specifični slovenski mlini. Oboje skupaj ni daleč od katastrofe.
Resni dnevniki v Evropi in Ameriki so ogrožena vrsta. Naklada pada iz različnih razlogov: konkurence spleta, lastniške koncentracije, spremenjenih bralnih navad, brezplačnikov, pešanja zanimanja za javne reči ... Pesimisti napovedujejo resnemu tisku kvečjemu še nekaj desetletij življenja. Optimisti mislijo, da se bo obdržal, vendar temeljito spremenjen.
Patriarhalne založnike izpodrivajo finančni investitorji, za katere je pomembna le donosnost, poslanstvo resnih medijev jih ne zanima. Časopisi v lasti novih lastnikov ne morejo opravljati dosedanje dvojne funkcije: kakovostno obveščati in komentirati, hkrati pa prinašati visoke dobičke. Lastniki zato režejo stroške za novinarski pogon, kakovost upada, s tem glavna odlika teh medijev, z njo vred pa tudi naklade. Začaran krog.
Problemu lastništva se je pridružil splet, ki klasičnim medijem odžira zlasti mlade potencialne bralce, njihovo prihodnost. Zmanjšane naklade redčijo oglase, donosnost pada. Tisk se skuša braniti s spletnimi izdajami, toda te praviloma prinašajo izgubo. Kljub temu se seljenje na splet, negotovo lebdenje med klasično in digitalno obliko, nadaljuje v upanju, da se bo v tej tekmi s časom našla čarobna formula za preživetje. Še najmanj so prizadeti veliki časopisi z globalnim bralstvom, kakršen je New York Times, in lokalni mediji. Najbolj ogroženi so tisti vmes.
Slovenija je sredi te univerzalne stiske kakovostnega tiska doživela še medijski politično-lastniški udar. Janševa oblast je podržavila in si kadrovsko podredila javno RTV, sklenila umazano kupčijo s Pivovarno Laško in za nekaj časa prevzela nadzor nad Delom in Večerom. To se je kazalo v nastavitvi obupno slabih menedžerjev in oblasti vdanih, profesionalno klavrnih urednikov (Možina, Gerič, Vasle, Slivnik, Jančič, Ranc ...). Janševo popolno zmagoslavje je bilo razmeroma kratko; v pričakovanju negotovih volitev se je nacionalna TV sama nekoliko korigirala, Pivovarna Laško pa se je z Janšo sprla in znova prevzela popolno komando nad začasno odstopljenima Delom in Večerom.
Toda posledice tega intermezza so razdiralne. Šefi na RTV so odgnali veliko dobrih novinarjev in še bolj uveljavili infotainment. Laškemu se o časopisnih zadevah ne sanja, Delo in Večer ohranja kot politični žeton, se po novem igračka celo z enotirnim upravljanjem in nasploh ravna z njima kot nepismeni, ki mu v roke pomotoma pride knjiga. To onemogoča okrevanje, naklade padajo naprej. Vsem neposredno prizadetim (in deloma tudi drugim) medijem je nečedna, družbeno škodljiva zveza Janša-Šrot pobrala dobršen del najbolj nepogrešljivega kapitala - verodostojnosti. Dnevniku se iz različnih razlogov ni posrečilo prevzeti vloge nekdanjega Dela kot nacionalne institucije.
Slovensko resno novinarstvo je pod to oblastjo in v veliki meri zaradi nje doseglo doslej najnižjo točko. Temne so tudi perspektive. Srk slabih globalnih gibanj ostaja, doma pa so padli tabuji nedotakljivosti novinarske avtonomije. Dokler je še bil čas za učinkovit odpor, so bili novinarski kolektivi preveč pasivni in premalo solidarni, hkrati sta jih večinoma pustili na cedilu opozicija in javnost. Zdaj se sami ne morejo izvleči iz krize nazadovanja in nemoči.
Slovenija je tik pred tem, da dokončno izgubi svoje dolgo razmeroma dobre resne medije. To je bil, kljub nenehnemu trobentanju desnice o njihovem služenju »kontinuiteti«, eden od razlogov zgodbe o uspehu, ne odločilen, a nepogrešljiv.
Če se ne bo nič spremenilo, se bo dvojni pritisk politike in lastnikov na kakovostne medije nadaljeval. To bo prineslo njihovo nadaljnje hiranje. Če bo trajalo dalj časa, bodo nepovratno izginili tudi gledalci, poslušalci in bralci, ki jih kakovost sploh še zanima. Ti pa so že tako in tako manjšina. Izumrtje znatnega dela povpraševanja pa bo onemogočilo morebitno ponovno rojstvo množičnih medijev, ki nočejo samo zabavati ali služiti močnim in bogatim.
Je položaj brezupen?
V globalnem merilu se polagoma spreminja osnovni kontekst, v katerem delujejo mediji. Vladavina neoliberalizma, redukcije vsega na ekonomsko razsežnost, in to v prepletu s hedonizmom, se izteka. Hkrati pritiskajo mnoge planetarne težave, od segrevanja ozračja naprej. Znamenja so protislovna, toda država znova dobiva večjo vlogo. Če hoče uveljavljati politiko, ki ni samo odraz interesov gospodarstva, nujno potrebuje resne medije - razen če hoče biti avtokratska. Potreba po celovitejšem tolmačenju družbe, kapitalizma, civilizacije ... narašča.
V tem okviru postajajo aktualnejše alternativne lastniške oblike resnih medijev - neodvisne neprofitne fundacije, kooperative bralcev, solastništvo novinarjev, podpora države (npr. švedski model) ... Vse te oblike že obstajajo in uporabljajo jih tudi ugledni mediji.
Splet je ta čas sovražnik, dolgoročneje pa morda poglavitni zaveznik resnih medijev. Navsezadnje je vseeno, ali preživijo v tiskani, digitalni ali dvoživkarski obliki. Pomembno je, da ohranijo svojo osnovno funkcijo nadzora oblasti in soustvarjanja skupnosti, sposobne za kolektivno samorefleksijo. »Teror blogov«, sam po sebi dobrodošel, jih ne more nadomestiti.
Slovenski resni mediji imajo (razen majhnosti države) načeloma enake priložnosti kot mediji v globalnem merilu. Še vedno imajo tudi nemajhen novinarski potencial in znaten krog odjemalcev.
Toda postopno pogrezanje se ne bo končalo, če ne bo drugačnega družbenega ozračja in v tem okviru nove medijske zakonodaje, ki bi zagotovila novinarsko avtonomijo javnih in zasebnih medijev. Največja ovira za to je polaščevalna miselnost politike in lastnikov.
Lahko drastične izkušnje v tem mandatu (Janšev medijski pogrom in polom, negotova prihodnost Laškega tudi zaradi medijskega mešetarjenja, dramatično nazadovanje naklad ...) prinesejo zasuk na bolje? Dvomljivec ni nikoli težko biti, toda trenutek se zdi ugoden: koalicija morda izgublja oblast, opozicija je še nima. V takem položaju bi bilo mogoče od politike izsiliti zaveze, ki bi lahko pomagale ozdraviti medijsko sceno. Nekako v smeri razdržavljenja RTV, razbitja medijske moči Laškega, prepovedi enotirnega upravljanja v večjih medijih ...
Pogoj za to je pritisk javnosti in novinarstva kot celote. Pasivnost, zatekanje v svoj vrtiček, malodušnost ... so dokazano pogubni. Če bo pritisk mlačen, ne bo nič. Čakamo tudi na predsednika države.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.