dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

30. 5. 2008  |  Mladina 22  |  Kolumna

Kislo grozdje in lisice

Mit o amoralnem biznisu je enako nevaren kot mit o moralni politiki

Slovenija v teh dneh postaja velika učilnica poslovne etike in to ni slabo. Prvič v novi državi vsi vprek razpredajo o poslovni morali, iščejo v imenu Kantovega kategoričnega imperativa še zadnje moralne avtoritete in sanjajo o etičnih dobrobitih Slovenije kot meritokratske družbe. Menedžerski prevzemi podjetij in koncentracije lastništva so nenadoma postali kamen splošne moralne spotike in številnih političnih razprav. Toda sedanji politični spektakel je zgolj mimikrija. Politika z njim teši slabo vest glede ravnanja pravne države, podjetniške in lastniške strukture pa za pravnimi okopi in finančnimi transakcijami čakajo, da mine nepričakovani vihar. Slovenski kapitalizem se je iztekel v predvidljivih politično-ekonomskih okvirih. Vse drugo je strokovno, politično in poslovno sprenevedanje.
Privatizacijska drama traja petnajst let in ima tri prepoznavna dejanja. Izhodiščna predstava pripada lastninjenju družbene lastnine in modelu, ki je dopuščal uravnoteženo lastniško participacijo petih deležniških skupin. Začeli smo torej s participativnim kapitalizmom. V drugi polovici devetdesetih smo doživeli prvi val lastniške konsolidacije, ko so se začeli razdelitveni certifikati koncentrirati v okviru pooblaščenih investicijskih družb. Prišel je čas slabo nadzorovanega finančnega kapitalizma. Po letu 2001 se začenja tretji val koncentracije slovenskega kapitala z menedžerskimi odkupi (MBO) srednjih in večjih podjetij. Vodilne menedžerske strukture so pri tem združile ideologijo privatizacije prvega obdobja in mehanizme drugega. Model je preprost. Prevzemno akcijo odkrito ali prikrito vodi ozka skupina vodilnih menedžerjev (MBO), za financiranje pa uporabijo različne finančne vzvode (LBO). To je dokončna zmaga menedžerskega kapitalizma.
Z ekonomskega vidika je razvoj slovenske privatizacije logičen produkt koncentracije notranjega in domačega lastništva, ki izhaja iz prvotnega modela lastninjenja. Politično je bil tak razvoj zaželen, ker je omogočal preplet poslovnih in političnih interesov, formalno politizacijo gospodarstva in neformalno politično podjetništvo. Moralno pa je razvojni lok kapitalizma domala nezavedno potrjeval želeno oblikovanje domače poslovne elite in ohranitev nacionalnih politično-ekonomskih interesov nove države. Slovenija je torej kljub tranzicijskim posebnostim končala podobno kot druge postsocialistične države.
Preplet politike in biznisa je povsod podoben. Sprva so menedžerji in politiki prešibki za resnejši spopad, zato najprej med njimi prevladuje razvojna tranzicijska koalicija. Pozneje so poslovne in politične elite vse bolj avtonomne in začenja se politično-ekonomska trgovina interesov ter moči. Politiki biznisu ponudijo ohlapne institucije brez tržnega nadzora, kapitalisti jim vračajo usluge s financiranjem političnih projektov in korupcijo. Politika ustvarja svoje poslovne barone. Tretje dejanje ponudi dramatičen zasuk. Politične in poslovne elite se sedaj spopadejo za družbeno prevlado. Politiki začno deliti poslovne elite na želene in sovražne tajkune. Javno mnenje in civilna družba sta se pri tem shizofrenično razcepila. Radi bi imeli kapitalizem, toda brez kapitalistov, zlasti velikih in domačih, medtem ko svet malih delničarjev ne zanima nikogar več.
Boško Šrot je tukaj predvsem paradigmatična figura. Nenadoma pooseblja vse, kar je poslovno napačnega v slovenskem kapitalizmu, ekonomsko, pravno in moralno. Toda v resnici je napravil v primerjavi s kolegi eno samo napako. Tvegal je politični spor z vladajočo politiko in Janezom Janšo in to ga bo morda celo pokopalo. Imel je dobre finančne in pravne strokovnjake, toda slabe politične svetovalce. To pa ne pomeni, da menedžerski odkupi in sedanji krog koncentracije kapitala niso sporni in da lahko slovenski kapitalizem brez težav shaja s takšnimi kapitalisti. Toda napaka ne tiči toliko v ekonomskem modelu kot v nespoštovanju pravnih pravil in meja poslovne etike.
Kapitalizem temelji na akumulaciji kapitala, zasebni lastnini in svobodni poslovni iniciativi in s tega vidika so naši prevzemni menedžerji povsem legitimni kapitalisti. Menedžerji imajo pri odkupih fiduciarno odgovornost do delničarjev, toda pri odkupih in prevzemih (MBO, LBO) zastopajo predvsem svoje zasebne interese. In to bi bilo z utilitarističnega vidika sporno, če bi bile koristi podjetja zaradi MBO manjše od oškodovanj drugih deležnikov. Družba ne bi smela nasprotovati bogatenju menedžerjev kot lastnikov, če to spremlja povečanje proizvodnje, učinkovito poslovanje in družbeno odgovorno ravnanje do drugih. Toda to lahko ugotovimo šele v vsakem konkretnem primeru in na temelju podrobne pravne, ekonomske in etične analize in ne pavšalnih političnih obsodb in vseljudskih moralk. Če je cilj prevzemanje podjetja špekulativno bogatenje, potem lahko to rešimo s pravilnim obdavčenjem. Poslov ni treba prepovedati, temveč naj postanejo nerentabilni. Če so menedžerji grešili z vidika zlorab notranjih informacij ali druge zakonodaje, potem moramo s pravno državo takšna ravnanja sankcionirati. Informacije so namreč bistvo sodobnega biznisa, zato potrebujemo učinkovito pravno prakso glede meja njihove poslovne uporabe.
Šrot je odprl Pandorino skrinjico vrednot, regulacije in pravne prakse slovenskega kapitalizma. Danes je predvsem negativen junak, jutri bomo morda zaradi njega dobili boljši kapitalizem. Stroka naj prevzame odgovornost za premišljeno analizo slovenskega kapitalizma. Politiki naj podprejo avtonomijo in večjo povezanost tržnih regulatorjev. Pravna država naj končno poskrbi za učinkovitejše odmerjanje pravil in sankcioniranje kršiteljev. Civilna družba in mediji morajo nastaviti ogledalo moralne podobe biznisa in etične drže menedžerjev. Poslovneži pa so odgovorni za boljšo kakovost korporativnega upravljanja in družbeno odgovorno ravnanje do vseh deležnikov. Samo koalicija teh interesov lahko zagotovi potreben preboj slovenskega kapitalizma.
Mit o amoralnem biznisu je enako nevaren kot mit o moralni politiki. Posebna seja o koncentraciji kapitala bo zato predvsem parada porazdeljevanja politične odgovornosti med novo in staro oblastjo za sedanje poslovne grehe in slabo delovanje pravne države. Morala kislega grozdja pa ostaja. Lisice pa tudi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.