Janko Lorenci

Janko Lorenci

16. 7. 2008  |  Mladina 24  |  Kolumna

Nestalne sape čez Atlantik

EU ameriški komandni položaj v glavnem sprejema. Toda to je igra neizgovorjenih besed in tiho razdeljenih vlog.

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Slovenija je ponosno gostila tradicionalni ameriško-evropski vrh. Še najmanj rutinski je bil v tem, da je Ameriko zadnjič zastopal George Bush. Njegov odhod bo prinesel tako rekoč planetarno olajšanje, toda Amerika, z njo pa tudi ameriško-evropski odnosi se samo zato bistveno in na hitro ne bodo spremenili.
Že danes pa je razmerje med Ameriko in EU zelo drugačno kot pred dvema desetletjema. Z razpadom SZ je izginil skupni sovražnik, Unija je izgubila potrebo po ameriškem varnostnem ščitu. Sledilo je obdobje izrazite ameriške prevlade in, zlasti po terorističnem napadu 11. 9., napadalnega Bushevega unilateralizma, ki je dvignil val protiameriških čustev po vsem svetu, EU pa značilno razklal; nove vzhodne članice s svojim zgodovinskim strahom pred Rusijo so potegnile z Bushem, stare zahodne pa se z njim večinoma sprle. Z mučno iraško vojno je Bush do Evrope hočeš nočeš postal spravljivejši (potreboval jo je) in zdaj se čezatlantska soseda za silo razumeta.
Gledano dolgoročneje pa celini prejkone polagoma drsita narazen. Vsekakor bodo njuni odnosi nihali; sta hkrati tekmici in zaveznici.
V marsičem se potrebujeta manj kot nekoč. Skupni vojaški in ideološki sovražnik je, kot rečeno, razpadel in postal šibek. Ameriški interes se je preselil k bližnjevzhodni nafti in naraščajoči moči Azije. Evropa se je ekonomsko krepila, postajala samozavestnejša in se ukvarjala predvsem s seboj.
Bistveno se razlikuje tudi njun odnos do sveta. Ameriški ekspanzionizem, star okroglih sto let, je svojevrstna ponovitev evropskega kolonializma. Žene ga mešanica idealizma, brezobzirnega uveljavljanja interesov in prepričanja, da so ZDA najboljši vseh svetov. Seveda pa tudi občutek moči (približno četrtina svetovnega BDP, daleč najmočnejša vojaška sila).
Skratka, Amerika hoče svetu poveljevati ali ga vsaj voditi, del tega sveta pa je tudi EU. Unija bi planet urejala z dogovarjanjem, silo pa uporabila le v skrajnih primerih in z blagoslovom Združenih narodov. O svojem planetarnem voditeljstvu ne sanja več. Pacifistična je zaradi svoje filozofije, rojene iz izkušnje s kolonializmom in morilskimi vojnami, pa tudi iz praktičnih razlogov - nima skupne zunanje politike in vojske.
Unija ameriški komandni položaj predvsem pri mednarodnih varnostnih vprašanjih kljub občasnemu pričkanju v glavnem sprejema. A to je v marsičem igra neizgovorjenih besed in tiho razdeljenih vlog. Ameriki je seveda prav, da ima glavno besedo, Evropi pa si zaradi ameriškega intervencionizma ni treba mazati rok in bistveno povečati vojaških izdatkov.
Celini potiskajo narazen še druge spremembe. Ena izmed njih je relativno nazadovanje prebivalstva z evropskimi koreninami v ZDA. Sloviti Samuel Huntington (Vojna civilizacij) pravi, da Amerika zaradi hispanizacije ni več talilni lonec, ampak paradižnikova juha. Pomembno je tudi, da je ameriška družba bistveno manj socialna kot evropska. To, pravi zgodovinar H. W. Brand, je povezano tudi s hladno vojno. Ko se je končala, se je Amerika zaradi odsotnosti konkurenčne ideologije in resnega vojaškega tekmeca prepustila individualizmu in laissez-faire konservativizmu. V tem smislu je obstoj Sovjetske zveze posredno varoval srednji razred in delavstvo v ZDA, deloma pa na vsem Zahodu.
Toda Atlantik ni tako širok, da ne bi bili Amerika in Evropa v marsičem še vedno tesno povezani. Prepleteni in soodvisni sta ekonomsko. Na mednarodnem prizorišču se dopolnjujeta kot kombinacija ameriške trde in evropske »mehke« moči, ki jo Amerika v času, ko je izgubila zaupanje sveta, še posebej potrebuje. Še vedno imata nekatere skupne osnovne vrednote.
Najbrž ni dvoma, da lahko Zahod kot civilizacijska enota preživi in ostane vpliven le, če Evropa in Amerika, ki sta njegova poglavitna sestavna dela, ostaneta v vsaj znosnih odnosih in ohranita poglavitne skupne značilnosti (demokracija, tržno gospodarstvo, vsaj minimalna družbena solidarnost ...).
Svetovna razmerja moči se naglo spreminjajo, ne ravno Zahodu v prid. Geopolitični scenariji prihodnosti so različni. Vsi še naprej predvidevajo prvenstvo Amerike, a jo imajo le še za nepogrešljiv, ne pa tudi absolutno dominanten center moči, kaj šele za hegemona. Eni napovedujejo, da bodo taki centri samo trije (ZDA, Evropa, Kitajska), drugi slikajo nekakšno ponovitev 19. stoletja (tekmovanje skupine velikih sil), tretji znova bipolarni svet (liberalne demokracije proti avtoritarnim kapitalistom).
Kakorkoli, svet z več centri moči, segrevanjem ozračja, energetsko lakoto in množico drugih težav utegne biti veliko bolj kaotičen, kot je zdaj, v času prevlade Zahoda in znotraj njega Amerike. V zadnjih 500 letih je velika večina dobrih in slabih globalno pomembnih stvari prišla iz Evrope in Amerike, z Zahoda. Če bo, kakorkoli že neidealen, bistveno oslabel, bo kaos še večji. Kljub vsemu ostaja sposoben za samokorekcije, pa čeprav po mučnih ovinkih katastrof. Težko bi tudi rekli, da je katerikoli drug zaokrožen del sveta boljši ali ponuja boljše možnosti.
Če to verjamemo - in če verjamemo, da zgradba Zahoda ni gnila v samih temeljih -, bi bilo dobro, da ostane vitalen. Pogoj za to je tudi, da Amerika in Evropa postaneta enakovredni partnerici. Tako bo močnejša celota (Zahod), hkrati pa bosta laže pomagali odpravljati zablode druga druge (pomoč Amerike poblazneli Evropi v drugi svetovni vojni in po njej; zdajšnje evropsko mehčanje bušizma, ki dela škodo celotni ideji Zahoda).
Toda Evropa ne more postati enakovredna Ameriki in dobiti večje teže v svetu, če ne bo postala t. i. globalni igralec. Za tak status je ekonomsko dovolj močna (izenačena je z ZDA), a to je premalo; nujno potrebuje še skupno zunanjo in varnostno politiko, v tem neidealnem svetu pa tudi skupno vojsko. Tu pa se pojavi težava.
Unija je v fazi, ko je tesnejše notranje povezovanje postalo težavno, če ne nemogoče (kako bo v tem pogledu učinkovala lizbonska pogodba, še ni jasno, vendar bo prenašanje pristojnosti na Bruselj prejkone pospešila). Nekatere pomembne članice, npr. otoška Anglija, ki z enim očesom vedno škili čez ocean, mu odločno nasprotujejo, male države se bojijo srka velikih, vzhodne se glede varnosti raje ozirajo k Ameriki, vsem po vrsti gresta na živce evropska komisija in bruseljska birokracija.
Skupna zunanja in varnostna politika (zlasti velike članice to področje ljubosumno čuvajo zase) bi bili dolg korak k večji notranji strnjenosti EU. Zato bo v Uniji v doglednem času vse ostalo po starem. Prej ali slej pa se bo najbrž morala odločiti: ali zdajšnja ohlapno povezana različnost in relativna nepomembnost navzven ali večja notranja strnjenost in več besede v dialogu z Ameriko in s svetom.
Trenutno predsedujoča Uniji si s takimi futurizmi ne beli glave.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.