Janko Lorenci

Janko Lorenci

19. 6. 2008  |  Mladina 25  |  Kolumna

Stara in nova oblast

V marsičem sta res enaki. Toda prejšnja oblast ni zbujala strahu, ni tako popadla medijev, ni bila tako vpletena v tajkunstvo, ni mrcvarila kinoteke ...

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Med ljudstvom in krojači javnega mnenja se širi prepričanje, da sta sedanja in prejšnja oblast enaki, enako zanič, natančneje. To naj bi na volitvah koristilo predvsem desnici.
Za tvorce javnega mnenja je prepričanje o enakosti najvarnejše, zbuja vtis nevtralnosti in objektivnosti, za mnoge je všečno. Vendar je tako počezno enačenje krivično: prejšnja in sedanja oblast nista enaki, sedanja je slabša.
Skušajmo napraviti nekaj primerjav.
Gospodarska rast pod levico je bila solidna in stanovitna. Pripravljen je bil teren za evro, inflacija se je trajno nižala. Po zmagi desnice se je rast krepko povečala, brezposelnost zmanjšala. To je nedvomno uspeh, čeprav predvsem posledica mednarodne konjunkture. Vrednost mu zmanjšuje visoka inflacija. Naraščajo tudi dvomi o bleščeči rasti: znani Bajtov inštitut trdi, da je umetna, dosežena predvsem s paradržavnimi naložbami v gradbeništvo, te pa omogočene z zadolževanjem v tujini. Taka rast ne omogoča višanja življenjske ravni in modernizacije gospodarstva, pravi inštitut. Proračun vlada frizira in ima v resnici veliko luknjo, ne pa presežek, kot trdi minister Bajuk. Čas lahko hitro podre krhko ekonomsko zgradbo, vsaki novi vladi bo težko, misli večina ekonomistov.
Privatizacija kot ekonomskopolitični projekt se je pod to vlado popolnoma spridila. Prejšnja oblast jo je peljala počasi, v velikih podjetjih je krepila svoj vpliv, mala prodajala, menedžerskih prevzemov uradno ni dopuščala. Janševa oblast je privatizacijo in koncentracijo (prevzeme) pospešila - na način t. i. tajkunizacije. Velika večina menedžerskih prevzemov je bila izpeljana v tem mandatu, z dopuščanjem ali dejavno pomočjo vlade. Protitajkunska vojna je izraz spora z nekdanjim pajdašem Laškim in nabiranja volilnih točk, ne pa resno mišljena akcija zdravljenja. Prodaja državnega premoženja tujcem je zaradi javnega nasprotovanja k sreči zastala.
Socialna slika se je pod to vlado poslabšala. Povprečni državljan nima od visoke gospodarske rasti nič, večini po nekaterih ugotovitvah standard že pada, razslojevanje se je okrepilo. Najhujše posledice bosta imela razkrajanje zdravstva in šolstva ter ranljivost pokojninskega sistema. Slovenija spreminja svoj značaj, slovenska družba postaja družba s čedalje manj enakimi štartnimi možnostmi. Brez odločnega posega morebitne nove oblasti je ta dramatični proces nepovraten.
V zunanji politiki bistvenih sprememb ni bilo. Diplomatski aparat ostaja (pod istim ministrom) šibek in slabo izrabljen. Predsedovanje EU je bilo tehnično korektno, a je pokazalo, da dogajanje v EU, še bolj pa globalne usmeritve spremljamo površno, brez lastnih ambicij. Še naprej capljamo za hrvaškimi pobudami. Angažiranje v Iraku je bilo škandalozno.
Regionalizacija, ambiciozni vladni projekt, je propadla; to je glede na njeno vsebino dobrodošlo. Isto velja za začetni sveženj reform. Politika LDS je bila v praksi še najbližja socialdemokratizmu. Janševa se je prvotnemu neoliberalističnemu zagonu zaradi širokega odpora polagoma odrekla, zdaj vladata populizem in razvoj brez programa, prežet z močno privatizacijsko stihijo.
Poglavje o tem, kako je vladala sedanja oblast, je za desnico izrazito negativno.
Ves mandat je potekal v znamenju oblastnega netenja antagonizmov v družbi. Janševa vladavina se je začela in se končuje s konfliktom politika-kapital. Zaostruje se spor s sodno vejo oblasti. Med sabo se nenehno dajejo zdravniki, šolniki, administracija ..., bolj ali manj umetno stlačeni v enoten plačni sistem. Še naprej se, spodbujane z razslojevanjem, protitajkunsko vojno in drugače, večajo travme (bodoči konflikti) v razmerju bogati-revni.
V družbenem razpoloženju je čutiti veliko večji nemir, povečali sta se konfliktnost (vsak proti vsem) in negotovost, obljubljena nova poštenost se je hitro razblinila v nič. Na to je zelo vplival psihološki profil sedanje oblastne garniture, drugačen od profila prejšnje.
Levica je bila dolgo na oblasti, lahko si je privoščila postopnost. Bila je bolj konsenzualna, manj avtoritarna, zato je laže sodelovala z različnimi deli družbe.
Desnica je dolgo čakala v opoziciji, frustracije so naraščale. Prihod na oblast je bil zanjo začetek zgodovine, kontinuiteta greh. Od tod občutek pomanjkanja časa, nestrpnost, začetna reformna gorečnost, grajenje nove ekonomske elite, kadrovske čistke, naskok na medije ... veliki prelom, skratka.
Znaten del razlik med značajem prejšnje in sedanje vladavine izhaja tudi iz osebnosti dominantnih politikov. Na levi je bil to večino časa Drnovšek: v osnovi liberalen, suh pragmatik, politični talent, potrpežljiv iskalec dogovorov. S temi lastnostmi je dajal levici osnovni ton zmernosti. Rop je bil strokovnjak, a politična neroda.
Desnico že dolgo obvladuje Janša: močna osebnost, inteligenten, a ne politično moder, populističen, makiavelist. Tak je vodil vlado; prvi del mandata je porabil za pretirano širjenje in utrjevanje oblasti, drugega za to, da bi rešil volitve. Mirno vladanje tako ni bilo mogoče, vrstila so se izredna stanja. Nepredvidljivost koalicije je slabila splošni občutek varnosti.
Primerjani oblasti sta v marsičem res podobni. Obe sta hoteli pretirano obvladovati družbo in napihniti moč izvršne oblasti. Za to sta uporabljali številne vzvode, npr. državno lastništvo in nastavljanje »naših«. V medsebojnem razmerju sta se izključevali. Slabo sta spoštovali pravnost.
Zelo očitne pa so tudi razlike. Prejšnja oblast je pustila družbi bolj dihati, bila je bolj demokratična in manj polaščevalna. Tako si je lahko med drugim privoščila širšo izbiro kadrov. Ni si mogoče zamisliti, da bi zbujala strah, tako popadla medije, se šla dvoličnost protitajkunske vojne, mrcvarila kinoteko ...
Skratka, intenzivnost pritiskov in zlorab pod prejšnjo in sedanjo oblastjo se pomembno razlikuje. Tudi če prejšnja ni odpravila vzvodov za take pritiske, jih praviloma ni tako zlorabila (primer Mercator). Med nekaj slabega narediti ali ne narediti - pa čeprav si za to obe strani puščata enake možnosti - je bistvena razlika.
Geslo vsi so enaki se nanaša na sedanjo in prejšnjo oblast, pri tem pa predpostavlja, da je prejšnja oblast identična s sedanjo opozicijo. To drži le deloma; levica je razpadla, se formirala na novo, sprejema nove programe, vodijo jo novi strankarski prvaki. Poleg tega je svoje grehe že plačala s porazom na volitvah. Njena zapuščina še zdaleč ni tako negativna, kot trdi premier. Predvsem pa ni nekakšen oklep; desnica je imela na voljo štiri leta za novo zakonodajo, novo politično kulturo itd.
Namesto tega Janša pogosto nastopa kot kritik sistema, ki ga je vodil in postavljal na noge ves mandat. Bizarno.
Morda se Slovenija pred letom 2004 in po njem najbolj razlikuje po stanju duha. To je čutiti po lakomnejših menedžerjih, pasivnejših novinarjih, bolj surovo govorečih politikih, bolj negotovem srednjem razredu, bolj zafrustriranem malem človeku, večji nestrpnosti. Tako stanje duha je lahko za razvoj pomembnejše od ekonomske statistike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.