Maja Novak

26. 6. 2008  |  Mladina 26  |  Kolumna

Nespodobno povabilo

Ali: Bolje v gostilno kot na volišče

Da nas ne bodo apologeti pokrajinskega referenduma nenehno primerjali le s Švico: v Zimbabveju je štiriinosemdesetletni predsednik Robert Mugabe, otrok totalitarizma in neuvrščenosti, v govoru, ki ga bomo čez kakih devet let morda slišali iz ust katerega od naših otrok totalitarizma in neuvrščenosti, pribil, da ga s predsedniškega položaja lahko odstavi le bog. Pameten fant. S tem, da je odločitev o prihodnosti države zaupal božjim rokam, je svojemu ljudstvu prihranil stroške volitev ali referenduma, sebi pa mučno nalogo, da izide volitev ali referenduma toliko časa razteza na Prokrustovi postelji, jih krivenči, zvija in po sholastično »interpretira«, dokler mu ne postanejo všeč.
Sončen dan je bil (po Bajukovo je bil slabe udeležbe na referendumu kriv sončen dan) in odpravila sem se na volišče. Primorci smo pač nadpovprečno ubrisani. Na volišču je bila skoraj gneča, poleg na smrt zdolgočasene volilne komisije in mene je bil tam namreč še eden živ. Predsednice volilne komisije moji osebni dokumenti niso zanimali, vsakega obiskovalca bi bila vesela in bila pripravljena verjeti, da je iz naše občine, pa četudi bi mu iz čela štrlele zelene antene. Izročila mi je tri glasovnice. Tri! Nič čudnega, da me je ta referendum stal, pa poglejmo ... štirje milijoni evrov, deljeni z dvema milijonoma državljanov, so ... štirje prsti, deljeni z dvema prstoma (to je matematika po Bajukovo) ... skratka, referendum me je stal dva prsta, njegov izid pa bo državo stal glavo.
Pozorno sem preučevala glasovnice. (Tri! Dobro, da imam šele slabih petdeset let; če bi jih imela osemdeset, z njimi ne bi vedela kaj početi.) Ali ste za to, da se na območju občin, bla bla bla, ustanovi pokrajina ... Nisem. Ali ste za to, da se pokrajina, za katero niste, imenuje Goriška? Nak. To vprašanje ni logično. Ali ste za to, da se pokrajina, za katero niste in ki se ne more imenovati Goriška, ker pač niste zanjo, imenuje Severna Primorska? Nisem, madonca, mar nisem že s prvim listkom razločno povedala, da sploh nočem province? Raje bi živela v sodobnem urbanem okolju.
In potem večerna poročila, prve primerjave s Švico (okej, če bi bil moj življenjski standard tak, kot bi bil pri moji izobrazbi in »minulem delu« v Švici, tudi jaz ne bi rinila volit) in prvi komentarji volilne (ne)udeležbe esdeesovih sholastičnih filozofov. Na vseh televizijskih kanalih so kričali, da se z izjavami ne kaže prenagliti, saj štetje glasovnic še ni bilo končano - ker se bo v zadnji sekundi z neba po čudežu usulo še pol milijona papirčkov, ki bodo volilno udeležbo z osmih v hipu dvignili na petdeset odstotkov, nekaj volilnih upravičencev pa bo za pokrajine glasovalo post festum ter tudi posthumno; navsezadnje so se med predsedniškimi volitvami v slovenskih kolonijah v Argentini in Avstraliji dogajale tudi take reči.
Ta vlada je shizofrena. Obnaša se kot serijski morilec, ki skrbno prikriva sledove svojih zločinov, hkrati pa se podzavestno na vse kriplje trudi, da bi ga odkrili. Nekatera vladina dejanja - ustanavljanje novih delovnih mest v novih pokrajinah na primer, pa to, da si celo večni zunanji minister že išče sinekuro na veleposlaništvu v enem od najprijaznejših evropskih mest - kažejo, da so se esdeesovci že sprijaznili s porazom na jesenskih volitvah. Hkrati pa zatiskajo oči pred stvarnostjo, trdijo, da je osem odstotkov enako petdesetim (samo malo je treba počakati!), da v državi ni upokojenk s tristo evri pokojnine in da se število siromašnih »drastično« manjša, ne da bi bilo treba revežem za takšen drastičen upad preminiti od lakote; trdijo, da večina Slovencev podpira oboje, njih in pokrajine, in po vsem sodeč pričakujejo še en mandat. V svojem slonokoščenem stolpu so popolnoma izgubili stik z resničnim svetom. Ti politiki ne lažejo; ti politiki iskreno verjamejo svojim utvaram in temu, da je vrtiček, ki ga obdelujejo, najboljši vseh možnih svetov. In prav v tem je shizofrenija.
Ampak ko se dokončno pokaže, da je osem odstotkov zgolj osem odstotkov (»pa če jih meriš v kilah ali v kilometrih«, bi dejal medved Pu), na oder primaršira premier in iskreno, prepričan o utemeljenosti svojih besed (če seveda nimamo opravka samo z »običajnimi izrazi in besednimi zvezami«, kakršne po njegovem vsi politiki po defaultu uporabljajo v vseh govorih, zato plagiat v političnem govorništvu sploh ni mogoč) zatrdi, da bi bil izid referenduma do pike enak, če bi na njem namesto osmih odstotkov glasovalo osemdeset odstotkov Slovencev; torej je legitimen. Njegovo izjavo naslednje dni pridno povzemajo vsi uravnoteženi časnikarji skupaj z enim od kolumnistov neke »tretjerazredne revije z nizko naklado«. (Pri Zevsu!) No, če je to, kar prisegajo, res, predlagam genialno rešitev, kako oklestiti stroške prihodnjih referendumov, ki jih bomo nedvomno imeli, če bo esdees tudi po 21. septembru še strašil po državi, vsaj ducat na vsak prst.
Recimo, da bi se morali državljani odločiti, ali smejo Romi imeti domače živali, ali smejo lezbijke pisati otroško literaturo in ali morajo sovražniki države tridesetletno zaporno kazen prestajati v samici ali v celici z dvema pedofiloma. Običajni postopek je, da razpišeš referendum, organiziraš volišča in natisneš glasovnice, nato pa v peči zakuriš štiri milijone evrov ter opazuješ, kako se bankovci spreminjajo v dim in vroč zrak. Potem se referenduma udeleži pet ljudi, po možnosti Janševih klonov. Mar ne bi bilo ceneje, ko bi teh pet modelov preprosto povabili na nedeljsko kosilo? Po gastronomskih vodnikih Ivana Ilovarja sodeč bi to v gostilni, ocenjeni s »s kruhom pomazano«, stalo kakih petdeset evrov na osebo, torej skupaj dvesto petdeset evrov. Tristo, če bi šla zraven Marjetica Rupel. In ko bi se peterica elektorjev do sitega najedla ter odžejala, bi se z njimi priljudno posvetovali o tem, kakšna je njihova referendumska volja; »obljubili bi«, da jo bomo spoštovali, kot je ob tokratnem referendumu »obljubil« Janša, ter medijem sporočili: izid referenduma bi bil enak, če bi namesto petih glasovalo pol milijona ljudi. Tako bi dobili natanko takšne banane, kot jih imamo že zdaj, s prihranjenimi 3.999.750 evri (3.999.700, če bi šla zraven Marjetica Rupel) pa bi si lahko kupili kaj lepega. Kakšno samohodko, na primer, ali pa kak vodni top za razganjanje morebitnih protestnikov.
P. S. V Novi Gorici protestov začuda ne bo. Čeprav sem someščane pogosto slišala navijati za »Goriško« (temperamentnih Novogoričanov na javnih mestih ne moreš preslišati, pa če bi jih še tako rad), so se očitno mirno sprijaznili s tem, da se bo njihova pokrajina v prihodnje imenovala Severna Primorska. Morda so po šestdesetih letih, kolikor jih je preteklo, odkar je Ivan Maček med drugim zagrešil tudi Novo Gorico, že dovolj odrasli, da se jim ni treba na vsakem koraku postavljati z lastno veljavo? Sploh pa nas bo »na zemljevid Evrope umestila« piramida z letalskim muzejem. Ta naj bi po novem stala v Vrtojbi, tam, kjer ne bodo stale igralnice Harrach Entertainmenta. Zabava pač mora biti, taka ali drugačna. Upajmo le, da se zemljevid pod težo tiste grdobije ne bo udrl in da sredi Evrope ne bo zazijala črna luknja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.