Janko Lorenci

Janko Lorenci

10. 7. 2008  |  Mladina 28  |  Kolumna

Ko menedžerji umolknejo

Končni učinek surovega pritiska politike je v kričečem nasprotju z njenim hotenjem: odvisnost gospodarstva se je zmanjšala

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Če oblast pivovarni pod ceno proda veliko podjetje, pivovarna pa ji da zato v najem svoj časopis, da bi trobental vladne resnice, je to bolno. Je potemtakem bolno tudi razmerje med gospodarstvom in politiko nasploh?
V slovenski novejši zgodovini to stanje nikoli ni bilo zdravo. V socializmu je bilo jasno, kdo je gospodar. Težnja politike po obvladovanju gospodarstva pa je ostala živa tudi po osamosvojitvi in uvedbi kapitalizma.
V Drnovškovem obdobju se je gospodarstvo najprej bojevalo za preživetje, se prestrukturiralo in okrepilo. Podjetja so prehajala na profitno logiko, veliko vlagala in na splošno ravnala dokaj racionalno. Privatizacija je bila v ozadju. Politika je svojo prevlado izvajala mehkeje in z več znanja.
V Janšev mandat so podjetja vstopila v bolj ali manj dobri formi, ugodno je delovala tudi mednarodna konjunktura. Sklepno dejanje privatizacije v posameznih podjetjih se je prebilo v ospredje; nova oblast ga je zavestno pospešila. Sprva je kazalo, da bosta z gospodarstvom velika zaveznika, med drugim tudi pri neoliberalnih reformah. Toda oblast je imela pred očmi predvsem lastne interese: vzpostaviti je hotela svojo ekonomsko elito, se tudi materialno poplačati, nastavljala je »naše« itd. Ta nasilnost in arbitrarnost posamičnih privatizacij je naglo končala idilo. Nemalo menedžerjev je v prevzeme (ogromna večina velikih je bila izpeljana v mandatu te oblasti) potisnil prav zunanji pritisk.
Skratka, tudi na tem področju se je ponovil značilni fenomen Janševega mandata: slaba politična praksa se je še poslabšala.
Končni učinek je v kričečem nasprotju s hotenjem političnih arhitektov: moč gospodarstva kot celote se je okrepila, odvisnost od politike zmanjšala. Nespretnost, zaletavost, nasilnost so se pokazale kot slaba kombinacija. Oblast je s svojim pritiskom nekatera nepomembna podjetja nehote okrepila, drugih, pomembnih pa ji ni uspelo spraviti pod nadzor.
Toda ta nepregledna privatizacija je ne glede na nehoteni Janšev dosežek naredila veliko škode - gospodarstvu samemu in širše. To je bilo neizbežno: dva velikana se mikastita brez jasnih pravil igre.
Tik pred volitvami so stvari tako daleč, da oblast kaže težnjo, da bi privatizacijo urejala celo za nazaj - posamične primere razveljavila. Če so menedžerji ravnali protizakonito, jih seveda morajo doleteti sankcije. Toda vojno proti Laškemu in kompanjonom vodi njegov nekdanji pajdaš Janša, policiji in tožilcem ne zaupa nihče več, tu je tudi strašljiva izjava predsednika parlamenta Cukjatija o vsemogočni volji ljudstva, ki jo seveda tolmači in izvaja oblast, sodišča gor ali dol. Privatizacija očitno ni nepovraten proces. Dosegla je točko, pikro pravi neki ekonomist, ko grozi nevarnost, da bo ekonomijo vodila vrhovna tožilka Brezigarjeva, elegantna gospa z dvema obrazoma.
Stranski učinki take privatizacije so lahko samo slabi in morda presegajo korist, ki jo prinaša večja samostojnost podjetij.
V gospodarstvu se je povečala splošna negotovost, dolgoročnost se zanemarja, kakovost številnih vsiljenih kadrov je sumljiva, veliko truda je bilo vloženega v privatiziranje namesto v poslovanje, dobički pri številnih prevzemih bodo šli za poplačilo menedžerskih dolgov, ne pa za naložbe. Moralni standardi se krhajo, stopnjuje se pohlep menedžerjev, manj je družbene odgovornosti podjetij. Vse skupaj slabi že tako kritično načeto pravnost.
Tudi v Sloveniji se v tej igri za velike denarje brez trdnih pravil dogaja tisto, kar je za nemška podjetja zapisal Die Zeit: bolj ko je politično, družbeno in medijsko okolje nepreračunljivo in neugodno, prej podjetje zaide v psihozo vojne navzven in navznoter.
Gospodarstvo se je pod surovim pritiskom in hkratnimi priložnostmi Janševega obdobja prilagodilo in upognilo. Menedžerji so se pustili strahovati in včasih podkupovati, novi nastavljenci so brez pomislekov zasedali položaje politično odstranjenih. Podjetniki in menedžerji ne kot posamezniki ne kot stan niso razvili javne solidarnosti ali javno protestirali proti nasilni in škodljivi politiki. Tega ne spremeni pletenje zaščitnih omrežij, pospešeno zatekanje v prevzeme itd. Tudi zaradi te pasivnosti so najprej postali nebogljen predmet strahovanja in čistk, nato pa - na slab glas prihajajo vsi - žrtve protitajkunske vojne, ki bi se pri priči izkazala za svetohlinski blef (ali pa se sploh ne bi začela), če bi se ljudje iz gospodarstva oglasili pravočasno in kot celota. Delno opravičilo najdemo v tem, da so se pač bali dolge kosmate roke oblasti in škode za svoja podjetja. Pa tudi - če je to sploh opravičilo - v tem, da tako nojev-sko početje še zdaleč ni bilo značilno le za gospodarstvo.
Seveda so nekateri ravnali tako tudi zato, ker so v tej zmešnjavi in selektivnosti oblasti odkrili priložnost za osebno bogatenje.
Kakorkoli, gospodarstvo kot celota je v vsej tej vojni-sodelovanju z oblastjo v očeh javnosti izgubilo veliko avtoritete in se približalo klavrni podobi politike. To je slabo zanj, hkrati pa še en prispevek k razsuvanju družbe.
Kako bo s privatizacijo naprej, ni jasno. Državnega premoženja je ostalo razmeroma malo, a je zelo pomembno. Preglednega privatizacijskega modela ni. Oblast je polaščevalna in ne izbira sredstev. Brez odgovora ostaja tudi ključno vprašanje: kaj vse sploh hočemo privatizirati - za kakšno družbo se torej zavzemamo?
Tako ostajajo nedoločene vse glavne postavke privatizacije v ožjem in širšem smislu, to pa pomeni, da bo razmerje med politiko in gospodarstvom še naprej ostalo nerazčiščeno in nezdravo. Edina pomembna neznanka so volitve.
Odnos med politiko in gospodarstvom povsod niha. Kot nekakšen ideal se postavlja njun medsebojni vpliv, hkrati pa stroga ločenost. Prevladujoča v tem razmerju je vendarle politika, pač zato, ker vodi in usklajuje celoto družbenega dogajanja in odgovarja zanj, ima monopol nad represijo, je zavezana javnemu interesu in vedno pod prisilo volitev. Gospodarstvo ima na skrbi eno samo področje, navznoter ni demokratično, njegovo temeljno vodilo je dobiček. Diktat gospodarstva bi bil enako slab ali slabši od diktata politike.
Kam se dolgoročno giblje to razmerje v Sloveniji? Upajmo, da od sedanje politične nadvlade k opisanemu idealu. Če bo razvoj kolikor toliko normalen, se bo teža gospodarstva večala. Težav pa bo zanesljivo veliko. Ena izmed njih je vprašanje elit.
Če hočejo biti uspešne, potrebujejo sposobnost vodenja, avtoriteto in odgovornost, pa tudi sposobnost dajati zgled, pravi Heinz Verfürth, avtor Arogance elit. To seveda velja tudi za politično elito. V Sloveniji je v marsičem odpovedala, še zlasti ta, ki je na oblasti. Kot nekakšen družbeni krmar prenaša slabe zglede na druge elite. Če traja tako stanje predolgo, se sklene začarani krog medsebojnega okuževanja, spopadanja, notranjega gnitja, splošnega nazadovanja in kolektivne histerije s povsod razsejanimi paranoidnimi točkami. Denimo Laškim v gospodarstvu in premierovim ožjim krogom v politiki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.