Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

17. 7. 2008  |  Mladina 29  |  Kolumna

Brez vsebine

Alternative, človekove pravice in skrb za državljane

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

V zadnjem letu se je že nekajkrat vrnil bivši predsednik države gospod Milan Kučan. Vrnil v smislu, da zdaj šest let po koncu predsedniškega mandata daje toliko intervjujev na leto kot poprej v najbolj sijočih letih predsedovanja. To seveda ni sporno, malce nenavadno je kvečjemu to, da bivši predsednik vseh državljanov nastopa kot politični podpornik strank blizu SD, se pravi naslednice njegove Zveze komunistov, ki ji je nekoč sam načeloval. Vendar je tudi to povsem legitimno, bivši ameriški predsednik Clinton je na primer vselej podpornik demokratov.
Vsebina njegovega intervjuja v Magu, časniku, ki ga je po svoji meri ustrojil gospodar Pivovarne Laško Boško Šrot, je v posameznih segmentih izjemno razumna, kot poudarjanje politike kot principa alternative. Danes poziva k bloku med SD, Zares, LDS in Lipo, ki naj postavi alternativo zdajšnji vladi. Tega principa sicer nikoli ni branil v času Drnovškovega vladanja, ki je temeljilo na načelu, da je v vlado vabil svoje še včerajšnje največje tekmece, kot so bili krščanski demokrati 1992 in SLS v letih 1996 ter 2000. A človek ima pravico, da kdaj spremeni svoje mnenje. Protislovno je tokrat bolj njegovo nenadno navdušenje nad Pečetovo četico ex-nacionalistov, ki jih zdaj sprejema z odprtimi rokami. Vendar veliki obrat bivšega komunista resda ni dosleden z levičarskimi pogledi na svet. A Milan Kučan ima pravico osebne transformacije iz komunista v vodjo Foruma 21, ki združuje serijo menedžerjev in lastnikov velikih podjetij.
Šokantna je Kučanova skrb pred ovaduštvom: »Obstajajo tajne številke, na katere sporočaš, kaj počnejo sodržavljani, anonimke so postale vodilo za konkretno ukrepanje organov pregona.« Bivši predsednik enači sodobno Slovenijo s sistemom Udbe ali Stasija, ki je ustrahoval nekdanjo Vzhodno Nemčijo in Jugoslavijo.
Ima mar prav? Zgledi, na katerih gradi svojo interpretacijo, so gospoda Ivan Zidar, Boštjan Penko, Boško Šrot in direktorji Mercatorja, Engrotuša in Spara. Formalno so seveda sodržavljani, toda vsebine njihovih očitanih jim rabot so malverzacije, zloraba tožilskega položaja v korist osumljenca, trgovski dogovori, ki so uperjeni zoper konkurenco in ustvarjanje monopolnega profita na račun drastičnega zviševanja cen, ki jih plačujejo množice kupcev. Nekdanji predsednik tako dobesedno obtožuje policijo, tožilce in varuha konkurence, da so njihove metode nesprejemljive, da lahko ukrepajo samo na podlagi splošno dostopnih listin. Pogled skregan s prakso držav Evropske unije, toda kot politično stališče povsem možen. Ne nazadnje v času Kučanove vladavine se represivni aparati niso opazno ukvarjali s preganjanjem tranzicijskega kriminala. In če Kučan gradi alternativni politični blok SD-Zares-LDS-Lipa, je dragoceno, če v svoj program postavi napoved, da ob zmagi na volitvah zopet postavijo brezzobega Plahutnika namesto agilnega Soršaka, ukinejo telefonske številke, na katere ljudje prijavljajo kriminalna dejanja, in vrnejo pravno atmosfero, v kateri je na začetku devetdesetih sodnik Anton Šubic lahko pozabil spisati sodbo zoper obsojenega finančnika Elana, ne da bi policija in tožilstvo preverjala in nadzirala njegove stike z odrešenim obsojencem.
Govorica, ki zoper aktualno vlado in državne represivne organe nastopa v imenu človekovih pravic, je v danih primerih čista manipulacija v korist nomenklature.
Poglejmo vklenitev Boštjana Penka. Kot stvari kažejo, je nasilni poseg policije res pretiran, saj bi ga lahko aretirali brez uporabe zateznih lisic. Toda, če se to izkaže za sodno potrjeno, ima prizadeti pravico do odškodnine in policijskega opravičila.
Vendar, kaj je tu esencialni problem: oseba tedanjega tožilca Penka ali pretirana nagnjenost policije k pretiranim ukrepom? Ombudsmanka, pravne korifeje, mediji, politične stranke, ki so se oglasile, ostajajo le pri dvojici: aretacija Penka in odgovornost vlade in njenih aparatov. Kar je nerazumljivo, saj to predpostavlja, da je policija ravnala preveč radikalno samo v tem primeru. Ni bilo namreč slišati poziva, da je treba preveriti uporabo zateznih lisic nasploh, če jih po nepotrebnem uporabljajo možje postave tudi pri azilantih, avtomobilskih prekrškarjih, razvnetih veseljakih et simile.
Skratka, borba zoper pretirano uporabo zateznih lisic se je osredotočila samo na razvpitega Penka, ne pa na problem nasploh. Vpeljava pojma človekove pravice je v prvi vrsti delovala kot paraadvokatska pomoč človeku nomenklature.
Na delu je sicer izredno razmahnjena politizacija realnosti s stališča predvolilne kampanje, kjer poteka spopad med vladno in opozicijsko stranjo. Ko dejanja ne dobijo teže po svoji vsebini kot taki, ampak po tem, koliko lahko koristijo oziroma škodijo vladajočim strankam.
Celo lokalne zadeve so povzdignjene v status velike politike. Ljubljanski župan Zoran Janković je pozabil, da upravlja glavno mesto, pa zdaj na tiskovnih konferencah prerokuje, kakšna bo strategija Janše v septembrskem času volitev, poroča, kdo izmed strankarskih voditeljev se je že zglasil pri njem, ali pa po očetovsko ošteva predsednika največje opozicijske stranke Boruta Pahorja, ko mu zapoveduje, kako ne sme polemizirati s predsednikom vlade, ampak mora v direktni napad nanj!?????
Novinarji ponavadi veljajo za watch-dog javnosti. Kakšne odgovore pa zahtevajo oni od župana? Mediji so kot vest prenesli, da je dala mestna oblast narediti nekaj sto metrov kolesarske steze na Zaloški. Sijajno, toda zakaj v Ljubljani številni odseki kolesarskih poti poniknejo v nič? Kako da njihova urejenost ne doseže ravni avstrijskega podeželja? Celo slovenska periferija je kolesarska prestolnica za Ljubljano. A županu sploh ni treba daleč, kako se ureja mestne stvari s kolesarjenjem, si lahko ogleda v odlično urejenem mestecu, kot je Rogaška Slatina. Župan, ki investira milijarde v zadovoljstvo stadionskih navijačev, množici meščanov, ki s kolesarjenjem prispevajo k čistejšemu zraku in razbremenitvi avtomobilskega prometa, ne da postaviti niti osnovne kolesarske mreže.
Seveda pa se problem ne konča pri Ljubljani in drugih mestih. Kaj je storil minister za promet? Je napovedal, da bo znižal proračun za gradnjo avtocest v vrednosti kilometra, iz katerega bo dal graditi vseslovenske kolesarske transverzale? Do ministra Žerjava ne gre biti preveč kritičen v tej zadevi, saj je navsezadnje nadomestni minister. Toda aktualna vlada kot taka in vse njene predhodnice iz vrst LDS v svojih vizijah niso postavile standardov kolesarskih cest, ki sicer veljajo v številnih državah EU. Le tam na začetku devetdesetih se je pojavila vlada, ki je vsaj omenila, da bo med investicije uvrstila tudi gradnjo kolesarske infrastrukture.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.