Janko Lorenci

Janko Lorenci

 |  Mladina 34  |  Kolumna

Prvaki pred kamerami

Biti svež in hkrati delovati domače je nasploh težava vseh nastopajočih

Začenjajo se tv-soočenja strankarskih voditeljev. Na volitve bodo do neke mere vplivala, kajti politika je tudi pri nas čedalje bolj personalizirana, stranke pa ocenjevane predvsem prek njihovih voditeljev. Kolikšen bo ta vpliv, ne bo nikoli jasno, saj to ni izmerljivo. Toda če se bo kdo po koncu soočenj bistveno dvignil ali pošteno zgrmel v globino, bomo lahko rekli, da je nastopal dobro ali slabo. Če seveda na to ne bo vplival kak dogodek zunaj tv-mikastenja, denimo kaka spektakularna aretacija. Nastopajoči bodo kljub dramatični negotovosti zadnjih predvolilnih tednov verjetno ostali na svobodi.
Med tekmeci je nekaj obrazov razmeroma svežih, vsaj v vlogi strankarskih šefov. A tudi novinci so že toliko znane figure, da nobeden med njimi ne more radikalno spremeniti načina nastopanja in tistega, kar govori, saj bo sicer deloval neverodostojno. Biti svež in hkrati delovati domače je nasploh težava vseh nastopajočih.
Če pogledamo blokovsko, bi se morala levica v soočanjih odrezati bolje. Voditelji SD, Zares in LDS so vsaj zanimivi, med desnimi strankami pa je res potenten le Janša. Spopad med njim in Pahorjem bo zasenčil vsa druga soočanja. Televizijsko forsiranje tega dvoboja prvakov SD in SDS na račun drugih strank pa levici kot celoti bolj škodi kot koristi.
Karl Erjavec nastopa čedalje bolj veseljaško (tudi pod bremenom afere Patria), za zdaj očitno kar uspešno, čeprav v nevarni bližini klovnovstva. Znal je zbuditi vtis, da ga zanimajo samo upokojenci, čeprav ima pred očmi v osnovi samo K. Erjavca. Kot predsednik tipično interesne stranke trdi, da se je v korist upokojencev pripravljen povezati tudi s hudičem. Za upokojence je problematičen prav zato - populističnih koalicij, kakršna je sedanja oblast, dolgoročni razvoj (s tem pa tudi spodoben položaj upokojencev) ne zanima.
Sašo Peče je neobdelan politični talent. Po ločitvi od Jelinčiča skuša spremeniti imidž in se v obupni tekmi s časom iz skrajnega nacionalista in populista preleviti v odgovornega politika. Nove volivce pridobiva počasneje, kot je izgubil stare.
Andrej Bajuk v svojih nastopih niha, bleščeč pa ni nikoli. V vsej deveterici govori najmanj urejeno, včasih celo o finančnih temah. Zaradi zvestega služenja vladajoči SDS je skupaj s svojo stranko svojevrstna neznanka. Tudi zaradi let je med mlajšo konkurenco videti kot gospod, toda v zadnjih mesecih je rad nadiral novinarje. Videti mu je, da stranki slabo kaže. Soočanja mu ratinga ne bodo popravila.
Bojanu Šrotu se še bolj kot Bajuku pozna, da je zaradi težav SLS izgubil veliko samozavesti. Zaradi sumljivega početja svojega laškega brata, od katerega se ni znal distancirati, je na slabšem glasu, kot bi si zaslužil.
Za tv-medij nastopa prepočasi in premalo agresivno. V breme mu je, da vodi stranko, ki je članica vladajoče koalicije, a v ostrem sporu s SDS.
Zmago Jelinčič se v spopadanju pred kamerami počuti kot žaba v topli poletni mlaki. Napadalno siplje obtožbe na vse strani, brez zadrege laže in se zraven reži. V osnovi je najbolj predvidljiv med vsemi tekmeci: opravlja svoje ksenofobično »poslanstvo«, politično pa služi lastnemu preživetju in Janši. Ker je politično debato spustil tako nizko (pri čemer je dovolj bister, da včasih reče kaj radikalno ustreznega), si je pridobil svojevrstno nedotakljivost; če se spustiš z njim v prepir, lahko samo izgubiš. Razkol v stranki je zlahka preživel; SNS = Jelinčič. V tem je podoben Janši.
Katarina Kresal je najbolj svež obraz v deveterici, hkrati tudi edina (in čedna) ženska. Eleganca, ki diši po denarju, ji pri volivcih ni nujno v prid. Toda ali naj si priveže predpasnik?
Je naravni politični talent, a še v nastajanju, borka, samozavestna, dobro govori. Vsebinsko je do nasprotnikov ostra, a to počne z nasmeški in brez vidnih grdih čustev - to umetnost obvlada bolje od vseh moških okoli sebe. Kratka kilometrina se ji pozna, čeprav se hitro uči. Njena stranka s svojim nejasnim profilom jo prejkone nese dol.
Gregor Golobič je zanimiva zmes intelektualca in aktivnega politika. Zato je za nekatere posebej, za druge pa toliko manj privlačen.
V kritiki oblasti postaja čedalje bolj neposreden, oster in sistematičen. Po intermezzu v Ultri bolj suvereno govori tudi o gospodarskih temah. Ujel je dokaj srečno ravnotežje med priznavanjem napak stare oblasti (ne da bi jo tako rekoč enačil s sedanjo, čemur se včasih po neumnem približa Pahor) in kritiko sedanje. Njegova težava je v tem, da govori o novem tipu politike, pri tem pa je dolgo zasedal visok položaj v LDS.
Vizualno izstopa s svojo velikostjo. Hitro misli, hitro govori, včasih s preveč vrinki in ovinki. Za časopise je to lahko dobro, za tv slabo. Kot neserijski politik zna presenetiti z nestandardno mislijo ali pogledom.
Stranka, njegov leto dni star pridelek, mu je v pomoč.
Janez Janša lahko v soočanjih s pridom uporablja svoje premiersko znanje. To je nemajhna prednost.
Drugače pa je premierski status dvorezen. Nosilcu visokega naslova daje avtoriteto, hkrati pa nalaga odgovornost za vse, kar je v državi narobe. Soočenja z »navadnimi« politiki delujejo na gledalce običajno streznjujoče, premier je nenadoma enak med enakimi ali celo boljšimi, zato se jim Janša izogiba in tako ohranja svojo ekskluzivnost.
Pred kamerami nastopa trdo, resno, s težo, včasih nekoliko leseno. Bolj razživi se le pred članstvom SDS, ki ga gleda kot boga. Zadržano vedenje, ki se ne ujema z razširjeno predstavo o gromovniških, robato veseljaških populistih, mu pomaga skrivati populistično vladanje. Gledano skozi daljše obdobje je Janša v osnovi vzorčen oportunist.
Neprekosljiv je v ostrem, pogosto surovem zabijanju nasprotnikov in manipuliranju. Zmišljuje si udarna gesla (12 na 50 let podlage) in jih nenehno ponavlja. Zlasti če je napaden in v stiski, rad postane zloben, v takih trenutkih pa tudi nekam fizično grd (kar sicer ni). Je do skrajnosti obvladan, dobro se znajde v kriznih položajih.
Najbolj ranljiv je vsebinsko, pač glede na mnoge grehe svojega vladanja. Stranke brez njega ni.
Po svoje ga poznamo najbolj med vsemi tekmeci. Edini je štiri leta vodil oblast, to pa politika in človeka razgalja v dobrem in slabem. Pokojni Drnovšek je zanj rekel, da mu »očitno ni nič sveto, ne država ne morala«.
Borut Pahor je eden najbolj telegeničnih politikov v Sloveniji. Če je v dobri formi, nastopa z žarom; koliko je v tem spontanosti, ni jasno. Govori gladko, dobro povzema, se trudi, da bi bil razumljiv.
Drži se ga očitek, da se za všečno zunanjo formo skriva premalo vsebine, dvomi se tudi o njegovi sposobnosti za premiera. O tem je pred mandatom nemogoče soditi. Svojo stranko je sčasoma kljub odporom močno preoblikoval in dvignil na vrh. Nazorsko-politično je dokaj negotovo iskal tretjo pot med socialdemokracijo in spogledovanjem z nekaterimi neoliberalnimi mantrami, ki pa se jim zdaj, če sodimo po programu SD in nastopu v Tarči, odreka. Vsekakor je - in to je njegova poglavitna prednost - bistveno bolj demokratičen, dialoški in politično spodoben od avtokratskega Janše. Do premiera je danes neprimerno bolj kritičen kot pred letom - tekmovanje ima svojo moč.
V dvoboju v Tarči si je brez težav pridobil iniciativo in nasploh deloval bolj suvereno kot nenavadno medli premier. Da bo boljše od Janše nastopil, je bilo pričakovano, a tudi nasprotnika je očitno presenetil z dobro vsebinsko pripravljenostjo. Ob Pahorjevem pogostem osebnem naslavljanju »predsednik«, ki mu je sledila ofenzivna replika, napad in v drugem delu oddaje tako rekoč obvezen nasmeh, je bil premier na trenutke videti nebogljen.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.