dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

21. 8. 2008  |  Mladina 34  |  Kolumna

Koga na črno listo?

Črno listo tistih, ki lahko uspejo pri javnih poslih, je treba vzpostaviti najprej pri politični glavi in šele potem pride na vrsto dno piramide

Šentviški predor postaja v teh tednih svojevrstna predvolilna metafora. Vladna politika se je ob koncu svojega mandata znašla v predoru, odpadli omet so očitno številne politične napake, ki so preprosto raztrgale vezno družbeno tkivo. Janševa politika je namreč s svojim avtoritarnim vodenjem in političnim inženiringom namesto urejenosti na koncu pristala v vse bolj kaotičnih prometnih razmerah. Temeljno os te zmešnjave tvorita vsestranska nesposobnost oblasti in prepričljiva odsotnost kakršnekoli odgovornosti. Če je LDS pred leti prvo še uspela prikriti, ko je izgubila oblast zaradi krize vodenja, pa je Janševa vladavina oboje povezala v dramatičen preplet spodrsljajev in ekscesov.
Preplet političnega in poslovnega delovanja v gradbeništvu je stara zgodba slovenske tranzicije in njenega keyensijanskega razvojnega modela. Avtocestni program je postal temelj državnega spodbujanja gospodarske rasti. Gradbena podjetja so se razvila predvsem prek državnih poslov. Ustvarili smo paradržavne institucije, ki so v imenu države vodile celotno investicijsko in poslovno avtocestno dejavnost. Toda cestni biznis je večinoma postal politični monopol ene stranke, Dars pa je bil pri tem njegova zrcalna podoba. Javne posle so po naravi reči dobivala domača gradbena podjetja. Z leti se je tako spletla trdna poslovna in politična mreža. Politično monopolizacijo dejavnosti v vladnih koalicijah so dograjevala gradbena podjetja kot močni tržni oligopolisti. Dars je kot nastavljeni vmesni igralec in nosilec avtocestnega biznisa izmenično stregel političnim in poslovnim interesom na obeh straneh. Od zgoraj navzdol se je zgradila hierarhija lobističnih političnih razmerij, spodaj pa so se podjetja menedžersko zaprla in povsem privatizirala.
Privatizacija politike in velikega biznisa, monopolizacija odločanja in široki krogi vpletenih interesnih skupin so v petnajstih letih postavili vzorčni primer politično-ekonomske neučinkovitosti. Nacionalni program gradnje avtocest se je v petnajstih letih trikrat spremenil, čas gradnje skoraj podvojil, stroški gradnje so nesorazmerno narasli, vzdržnost virov financiranja je postajala vse bolj tvegana. Toda za tem zunanjim makroekonomskim okvirom so stali strokovno problematični izbori cestnih tras. Očitno je bila vedno slabša tudi kakovost izvedbe cest in predorov in na koncu je postajal po naravi reči problematičen celoten poslovni model vodenja avtocestnega biznisa. Strokovne napake vseh vrst so se kopičile, odgovornost za učinkovito izvedbo avtocestnega programa pa je kopnela. Če nam v domala dvajsetih letih uspe zgraditi nekaj več kot šeststo kilometrov avtocest, povprečno malo prek trideset na leto, če porabimo desetletje za gradnjo otroške bolnišnice, potem je s politiko in vodenjem gradbenega biznisa nekaj hudo narobe.
Šentviški teater, pa tudi sage o gradnji bolnišnic, so torej zgodba z znanim scenarijem. Razkrivanju labirintov strokovnih napak, politične in poslovne odgovornosti pri tem ni videti konca. Toda vrstni red je vendarle relativno jasen. Na vrhu piramide sta politično nerazumevanje in nesposobnost vodenja razvojnih programov in globalnih investicijskih projektov. Ministrstvo za promet je dolgoletni skrbnik nacionalnega programa gradnje avtocest, predstavlja državo kot investitorja, ki ima vse ključne vzvode v svojih rokah. In podobno velja tudi za druge vladne resorje. Ministrstvo za zdravje očitno ne zna graditi bolnišnic, okoljskemu ministrstvu so spodleteli projekti z regionalnimi odlagališči, zopet drugje so zapleti z nakupom oklepnikov ... Dars in podobne paradržavne institucije predstavljajo drugi krog krivcev, kjer državni uradniki očitno grešijo pri strateških pripravah projektov (optimalne trase, lokacijska in gradbena dovoljenja ...), kršijo zakonodajo in celo formalna tehnična pravila o vodenju in nadzoru projektov. Šele na tretjem mestu je krog izvajalcev, od projektantov do gradbene podjetij in nadzora. Šentviški predor je dober primer, kako so pri tem po vrsti odpovedovali vsi trije krogi in kako počasi so v ospredje vendarle prihajali institucije in odgovorni ljudje, od ministra, predsednika Darsa, vodilnih mož pri SCT, pa številni nadzorniki in na koncu celo projektanti ...
Zgodba je dobila pomemben poudarek. Po skoraj mesecu dni, ko smo vedeli zgolj za problem in institucionalne deležnike, smo na koncu vendarle pristali pri imenih in vedno bolj konkretnih odgovornostih. Zato pa je hitro nastalo vsesplošno trgovanje s strokovnimi in političnimi napakami, da bi lažje na novo prerazdelili poslovna in politična tveganja. Toda kje tiči pomembna težava, o kateri tudi tokrat ne govorimo? V DZ je pred meseci po dobri javni razpravi propadel Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti, ker je očitno tako želela politična oblast. Zakon je namreč določal individualno odgovornost projektantov in investitorjev za dokazane nepravilnosti. Večina naših gradbenih škandalov ostaja na neugotovljivi ravni institucij, brez individualne odgovornosti, ki bi jih strokovno sankcionirala zbornica (ZAPS, ITS), vrednostno pa jasno ugotovljive škode zaradi malomarnosti in neupoštevanja pravil in zakonodaje. Če bi odgovorni ljudje za vodenje investicij, projektiranje, izvedbo gradbenih poslov in nadzor izgubljali licence, službe in premoženje, bi hitro dobili sistemske vzvode za izboljšanje učinkovitosti dela, bolj strokovne rešitve in večjo odgovornost. Podobno velja za politiko, le da je tukaj pritisk odvisen predvsem od politične kulture in demokratičnih procedur.
Krivde za številne državne gradbene natege torej ne moremo iskati zgolj v krogu izvajalcev, projektantov in nadzornikov. Pomembnejši je primarni krog, ki ga tvori nesposobna vladna politika in državno vodenje investicij. Črno listo tistih, ki lahko uspejo pri javnih poslih, je torej treba vzpostaviti najprej pri politični glavi in šele potem pride na vrsto dno piramide. Za zamenjavo politikov bomo imeli kmalu volitve, za spremembe podjetniškega ravnanja je najboljše zdravilo konkurenca. Predvsem pa moramo odgovornost investitorjev in projektantov individualizirati in zato naj poskrbi civilna družba v obliki arhitekturne ter inženirske zbornice. Morda se bo potem pokazala luč tudi na koncu šentviškega predora.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.