Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

25. 9. 2008  |  Mladina 39  |  Kolumna

Negotovost prepričanih

Posebnost zadnjih dogodkov je, da nihče niti od daleč ne misli, da bi bila rešitev lahko v nekih drugačnih ideoloških shemah

Govorili smo, govorimo še zdaj, ko ni nevarnosti, o dolgotrajnih mukah človeštva, pokorjenega komunizmu, ki se je z velikim pokom dokončno zrušil pred tremi desetletji. Še imamo žive spomine nanj v dveh azijskih državah, v tretji, ki se razvija v svetovno silo, pa pokrivajo s komunizmom gospodarstvo, ki je že kapitalistično.
Kako kratka je pravzaprav zgodovina komunizma! Če ne štejemo Babeufa, ki je že samo globoko buržoazno francosko revolucijo hotel stlačiti v primitivno obliko skupnega razporejanja dobrin, ali pa pariške komune, ki je Lenin kot nerazumljivo demokratične ne bi sprejel, je za nami le nekaj več kot pol stoletja tega, da so se Rusi šli poenostavljanje.
Izginil je, komunizem, no, izginil je vsaj v bolj razvitem svetu. Rešile so se ga ne le množice, marveč tudi vrsta vodij in ideologov, predvsem pa zraven potujočih izobražencev - tako imenovanih sopotnikov. Simbol preroda je lahko Giorgio Napolitano, nekdanji komunistični funkcionar najvišjega razreda, predsednik Italije, države v rokah superkapitalista Berlusconija. Zmagal naj bi svetovni kapitalizem, ki je bil že prej, pa zraven in naposled eden in edini.
Sodobne družbe se spoprijemajo s svojimi strahovi, vendar bi med njimi stežka našli oprijemljive in nevarne ostanke socializma v njegovi komunistični različici. Pa tudi v mehkejših oblikah je navzoč le poredko. Koliko socializma je še pri francoskih socialistih?! Pred tremi ali štirimi desetletji so bili tudi največji levi skeptiki previdni, ko si jim omenjal gospo Thatcherjevo in gospoda Reagana. Morali so jima vendarle vsi priznati uspeh s popolnim kapitalizmom. Ko država prepušča izbrani družbi, da deluje popolnoma svobodno, rečemo temu svobodno tržno, in se, v Reaganovem primeru, ne razburjamo niti ob veličastni državni zadolženosti, ki jo je pripeljal do neslutenih višin, ne da bi se svet začel bati posledic.
To je bilo, smo rekli, takrat, pravzaprav nedavno. Res so se v množici opazovalcev Reaganovega osvobajanja kapitala vseh vezi, ki bi lahko omejevale njegovo svobodo, našli tudi takšni, ki so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, tako kot John Kenneth Galbraith, napovedovali zlom, podoben tistemu s konca dvajsetih let. Slavnemu ekonomistu so se dobrodušno smejali, češ velik je, ampak nagnjen k pretiravanju.
In zgodilo se je, kljub temu! Le z nekakšno zamudo. Zdaj se vsi, do nič hudega slutečega predsednika Združenih držav, prijemajo za glavo. Kapitalizem se je znašel v globoki krizi. Svet, tudi tisti njegov del, ki se še spominja spopadov iz polpreteklosti (Hruščov: Mi bomo pokopali kapitaliste!), seveda še danes niti za trenutek ne misli, da se kapitalizmu bliža konec, tako kot se tudi socializmu - ne le tistemu sovjetskemu ali čemu podobnemu, ampak socializmu sploh. V Ameriki se ob tej besedi zgražajo tako kot takrat, kadar rečete, da je kdo, no, denimo liberalec.
Celotna reševalna operacija po zlomu banke Lehman Brothers in vrste drugih velikanov svetovnega bančnega imperija je popolnoma tehnična. Ni ga, ki bi si ne le upal, temveč bi mu sploh prišlo na misel, da bi pozival k popolni reviziji sistema. Še najodločnejši je ameriški predsednik. Njegova rešitev je otroško preprosta. Segel je v žep in določil stotine milijard, ki bodo reševale brodolomce. Da je z njimi v temelju kaj narobe, o tem niti besedice. Ne le besedice, niti pomisleka.
Gre za trdnost vere, kapitalistične vere. Spomnil sem se druge vere, s katero sem se srečeval v mladosti. Spomnil sem se svojega očeta, čigar življenje je zajelo propad Avstro-Ogrske, rusko revolucijo, ustanovitev komunistične partije, ki jo je v naši deželi na samem začetku vodil, emigracijo v Rusiji in Španiji, pa vrnitev iz emigracije in kmalu potem Goli otok, pa še zadnja leta, ko sem ob obiskih vedno našel na njegovi mizi zadnjo številko »Pravde«.
Moj oče od praktičnih koristi komunizma - v naši deželi, ki je bila napol komunistična - ni imel nobenih osebnih koristi. Prepiral se je z mlajšo generacijo verujočih, ker je mislil, da so se vdali malomeščanstvu (Kardelj in Tito) ter zanemarili proletariat. O tem zadnjem je govoril skrivnostno, še danes ne vem, kje vse ga je v Sloveniji našel! Bil je pripravljen trpeti za ta proletariat in tudi zato, ker je rekel, da imajo ob spopadu s Titom Rusi prav.
To ni pomenilo, da imajo Rusi obvezno prav. Vrsto let je živel v Sovjetski zvezi, marsikaj ga je natihoma razočaralo, bil je pač vzgojen v Srednji Evropi. Vendar je trdno verjel, da se mora držati dežele oktobrske revolucije, če ima ta prav ali ne. To so bili tisti komunisti, ki so šli v zapore, in če je bilo treba, tudi v smrt. Ni jih več. Takšne nature danes najdemo le v islamu.
Ne vem, kaj bi oče sodil o bančni katastrofi danes, če bi bil živ, ni ga več že trideset let, vendar bi to obupno zmedo videl kot nekaj dokončnega, kar je moralo priti in česar se svet ne bo znebil na prijeten način in s prijetnim koncem. Morebiti bi celo rekel, da je prišlo tisto, da prihaja in da bo vendarle doživel, česar zase osebno ni pričakoval - da bo živel v socializmu brez Lehman Brothers in njim podobnih. To je več, kot si je v življenju upal pričakovati zase. Ni delal, kar je delal, za nagrado. To je prišlo pozneje, to je bilo za mlade, ki so od svoje vere hoteli imeti tudi koristi.
Posebnost zadnjih dogodkov, predvsem v Združenih državah, je v tem, da nihče niti od daleč ne misli, da bi bila rešitev v nekih drugih ideoloških shemah, kaj šele v novem zagonu levičarskih kapric. Prvo, kar je prišlo predsedniku Bushu na misel, je bila pomoč - propadlim bankam dajejo milijarde - milijarde, ki so vzete tam, kjer jih imajo, se pravi vesoljnemu davkoplačevalskemu razredu, ki je ogromen in mu denar lahko brez težav poberejo. In so to storili!
In bodo to kar naprej odločno delali. Človeštvo rešujejo tako, da mu odvzamejo, kar ima. Nekaj deregulacij, nekaj opravil, ki bodo morda - morda - zmanjševala pohlep operatorjev svetovnega kapitala. To pa je tudi vse. Se je kdo še spomnil revolucij?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.