dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

2. 10. 2008  |  Mladina 40  |  Kolumna

Iščoč odrešujočo formulo

Borut Pahor bi moral na položaju ministrskega predsednika prevzeti vlogo reprezentanta, usklajevalca in usmerjevalca vladnih projektov in politik

Povolilni čas je obdobje, ko zmagovalci in poraženci skušajo racionalno dojeti, kar jim je pred dvema tednoma pokazal politični trg. Politični marketing, ki je dajal intonacijo vedenju med predvolilno tekmo, se umika povolilni strateški analizi in menedžmentu sprememb. To je navidezno mirno, toda ključno obdobje. Volivci potrebujejo hitro potrditev svojih pričakovanj. Če ostanemo na ravni predvolilnih gesel, bo zmagovalni trojček moral potrditi, da je sposoben prevzeti »odgovornost za spremembe«. Poražena SDS pa bo morala priznati, da ima Slovenija očitno več »pravih poti«, in bo legitimnost svoje tokrat morala dokazovati v opozicijski vlogi. Slovenija lahko samo pridobi, če bo SD sposobna ponuditi drugačno politično kulturo in inovativne reformne rešitve, SDS pa bo z vlado v senci ponujala svojo razvojno alternativo.
Toda zgodba še zdaleč ni tako preprosta. SD in zmagovita koalicija potrebujeta veliko več ekonomske reformne smelosti, kot smo je videli do sedaj. Janševa SDS pa bi morala povsem spremeniti kulturo in način političnega delovanja. In prav tu tiči prvi povolilni kavelj politično-ekonomskih sprememb. SD bi morala nadaljevati ekonomsko logiko reform, ki jo je začrtala Janševa vlada, hkrati pa bi morala povsem spremeniti način političnega delovanja vlade in zdajšnje partitokracije. Močna reformska vladna koalicija bi torej morala uravnotežiti ekonomske vzvode reform, povečati pomen pravne države in povzdigniti vlogo civilne družbe. Nova politična formula je razvojna vključenost vseh deležnikov, z opozicijo vred, torej nekakšen partnerski kapitalizem, ki dejansko ni last nobene politične opcije. Če vlada in državne institucije delujejo kot nekakšen servis državljanov in podjetij, potem so za razvojne projekte potrebne tudi razvojne koalicije, pragmatične in kompromisne rešitve. SDS ima sicer najbolj uravnotežen politično-ekonomski program, toda slabo politično dediščino. Opustiti bi morala slepo ideologizacijo razvojnih vprašanj in makiavelistično logiko, kjer politični nameni vodje posvečujejo vsa sredstva političnega delovanja stranke. Morda zveni nemogoče, toda Janša se bo moral kot politični voditelj spremeniti, če želi SDS uspeti kot konstruktivna opozicija, ki se lahko leta 2012 zmagovito vrne na politični oder.
Vodilna SD je v ospredje postavila spremembo vzorca političnega vladanja. To pomeni, da bosta sestava vlade in način njenega delovanja ključna za politično legitimnost njenih predvolilnih obljub in povolilnih pričakovanj. Politični trg je odločil glede porazdelitve politične moči in določil možne okvire vladne koalicije. Toda pravi problem je sedaj, kako menedžirati različne centre moči in uravnotežiti strankarske interese tako, da dobimo učinkovito in verodostojno vlado. Teorija in praksa menedžmenta sprememb na tem mestu ponujata nekaj koristnih nasvetov in spoznanj.
Koalicijsko združevanje različnih strank ne more temeljiti zgolj na formalnih pogajanjih o koalicijski pogodbi, ki navadno določa najmanjši skupni imenovalec različnih interesov in politične moči posameznih strank. Koalicija vladnih strank je dejansko projektno združevanje več političnih korporacij. Pri tem pa ni odločilno, kako sestaviti skupen projekt povezovanja in nekakšno vsebinsko strategijo vladnih politik, temveč kako združiti različne politične kulture in povezati različne načine in sloge vodenja. Temeljni problem koalicije je torej, kako iz povolilnega političnega kapitala ustvariti socialni kapital medstrankarskega sodelovanja in zaupanja v ljudi, ki bodo sestavljali novo vladno ekipo. Socialni kapital kot politični cement nove vladne koalicije pa je mogoče doseči na dva načina, z močno vizijo sprememb in s timskim načinom vodenja.
Vizija je motivacijska zgodba o prihodnosti družbe, podobah, ciljih in vzvodih tistega, kar želimo biti in postati. Vizija deluje, če je preprosta in prepričevalna. Ni dovolj, če vidi samo ekonomsko plat, kjer blaginjo ljudi zagotavlja visoka gospodarska rast, ki temelji na konkurenčnosti gospodarstva, podjetniški inovativnosti in razmeroma ceneni državi. Enako pomembne so vloga demokracije, ločitev oblasti in politična kultura odprte družbe, ki učinkovito lomijo klubsko naravo političnega odločanja in ekonomske monopole. Vključevanje civilne družbe in novega javnega menedžmenta je pot drugačnega delovanja tudi v šolstvu, zdrav-stvu in kulturi. Vse troje mora postati del vladne razvojne strategije, ne zgolj koalicijske pogodbe, ki povezuje vizijo, reforme in razvojne projekte v trdno jedro medvladnega sodelovanja.
Drugi odločilni korak je drugačen način vodenja vlade, ki vključuje tudi do konca izpeljano menedžersko profesionalizacijo javne uprave. Pahor bi lahko to presegel na dva načina, z drugačno organizacijo vlade in novim slogom mrežnega vodenja. Tako bi na položaju ministrskega predsednika prevzel vlogo reprezentanta, usklajevalca in usmerjevalca vladnih projektov in politik. Pod njim bi ekonomske resorje vodil en podpredsednik, neekonomske pa drug, na tretji ravni bi morali razviti projektni menedžment v okviru vladnih resorjev in na ravni ministrskega sodelovanja. Vodenje vladnih resorjev, in teh je prek štirideset, pa bi morali povsem profesionalizirati in ločiti od vsakokratnih političnih kadrovanj.
Pahor in SD sta pred leti prisegala na socialdemokratsko ideologijo »tretje poti«, ki je hotela na novo združiti ideje socializma in kapitalizma. Kombinacija trajnostnega razvoja, socialne solidarnosti in ekonomske svobode ni lahka, če želi podjetizacija in socializacija države ohraniti temeljne vrednote svobode nasproti avtoritarnosti. Janši to ni uspelo, Pahor pa bo svojo priložnost moral šele potrditi. »Tretjo pot« so v času Schröderja v Nemčiji imenovali »nova sredina«. In prav za to gre navsezadnje. Pahor in nova vladna koalicija nagovarjata srednji družbeni razred, ki sta ga obšla oba, podjetniški liberalizem in sedanja socialna država.
Krog je nazadnje sklenjen. Partnerski kapitalizem ponuja ekonomski okvir, politično kritje najdemo v povezovalni politiki, oboje pa je namenjeno utrjevanju družbene vloge srednjega sloja. Ko v teh dneh politiki iščejo odrešujoče formule za razvoj države, bi morali upoštevati vse troje.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.