9. 10. 2008 | Mladina 41 | Kolumna
Lekcija norega Leara
Sodobne družbe niso varne, če dovolimo zasebnemu sektorju, da postane močnejši kot demokratično postavljena država
Finančna kriza postaja nočna mora svetovnega kapitalizma in sodobnih političnih elit. Razlog je preprost. Prizadela je finančni sektor in denarne institucije, ki pomenijo krvni obtok globalnega tržnega gospodarstva. Prihaja iz ZDA, ki z dobro petino svetovnega BDP pomeni izhodiščno lokomotivo svetovnega sistema. Pokazala je na nemoč političnih in poslovnih elit, da bi postmoderni čas ekonomske globalizacije in nujnega trajnostnega razvoja opremili s svežimi rešitvami in novimi institucijami. Tako pa svet obvladujejo fundamentalizmi vseh barv in prepričanj. Tržni fundamentalizem tiči v središču sedanje krize, finančna liberalizacija pa je bistvo njenega razumevanja. Iz tega zornega kota je dosedanje razumevanje krize in njeno sedanje reševanje vsaj za sedaj izgubljena bitka. Spominja na nekoordinirano gašenje požara v močno vetrovnih razmerah.
Povojna mednarodna finančna ureditev je razpadla sredi sedemdesetih, ker ni ponudila pravih rešitev glede svetovnega denarja in centralnobančnih poravnav. Zato je svetovni kapitalizem v zadnjih dvajsetih letih povsem zbezljal. V centru ga je poganjala nova informacijska ekonomija, na polperiferiji postsocialistični prelom, globalizacija je pognala v tek svetovno trgovino, podjetništvo in investicije. Doživeli smo desetletje najhitrejše rasti v ekonomski zgodovini. Stara povezanost med prihranki in investicijami ter krediti in denarnim tokom se je tu povsem izgubila. V ospredju so investicijske banke, nekakšen »sivi bančni sektor« in nebančne finančne institucije. V divji ples finančne industrije so pognale klasične in izvedene vrednostne papirje. Rojevali so se novi finančni produkti in finančne metode, ki so obljubljale prerazdelitev tveganj, hitro in enostavno financiranje investicij in zato tudi hitrejšo gospodarsko rast. Vlade so takšno ravnanje celo spodbujale, centralne banke pa so poskrbele za cenen denar in potrebno likvidnost. Sistem je sicer nekajkrat nevarno počil, kot na primer ob azijski in ruski krizi leta 1997 ali pa ob zlomu visokotehnološkega balona leta 2000. Lani pa se je zalomilo na ameriškem nepremičninskem trgu in razkrila se je vsa gniloba finančnega kapitalizma.
Temeljna težava razraščajočega finančnega kapitalizma je, da nima prave regulacije in da nihče ni nadziral finančne industrije, njenih menedžerjev in nenavadnih potez novih finančnih produktov. Deregulacija finančnega sektorja je bila osrednja neoliberalna mantra, ki temelji na hegemoniji finančnega kapitala, in to so v ZDA podpirale tako republikanske in demokratske administracije od srede osemdesetih let. Če so na primer regulirane poslovne banke ohranjale razmerje med bančnimi rezervami in krediti 1 : 10, so neregulirane investicijske banke kreditno financiranje dvignile na 1 : 40, celo 1 : 50, tveganja pa so prenesla na novo verigo institucij za zavarovanje tveganih naložb in vedno bolj kratkoročno trgovanje. Več kot 1000 milijard teh umetno izvedenih finančnih instrumentov je ustvarjal videz poslovne uspešnosti, varnosti in likvidnosti, kar so z visokimi nagradami najbolje izkoristili finančni menedžerji. V resnici pa je bila finančna kreditna piramida brez pokritja tveganj in likvidnega zaledja, zato se je sesul celotni finančni sistem.
Notranja nestabilnost je inherentna finančnemu sistemu, ki po naravi stvari temelji na špekulativnosti. Težava je v tem, da finančna kriza na trgu kapitala sproži val nezaupanja, ki potem lahko prizadene ves denarni sistem in na koncu vpliva tudi na realno ekonomijo. Centralne banke najprej rešujejo problem likvidnosti, potem je na vrsti reševanje solventnosti, kar je bistveno drugačna zgodba. Prej ali slej nizke vrednosti finančnih derivatov moramo odpisati in potem bankrotirajo tudi institucije. Tu sedaj nastopi država s svojimi jamstvi, da se ne sesuje celotni denarni sistem.
Kako torej znotraj te zgodbe reševati krizo svetovnega kapitalizma? Trenutno imamo gasilske akcije, ko vlade in centralne banke kot zadnji kreditorji in lastniki zamenjajo slabe terjatve z dobrim denarjem in s podržavljanjem rešujejo krizo. Toda to niso sistemske rešitve. Zalomilo se je že leta 1999, ko so od živih obudili ameriški sklad LTCM, danes Busheva vlada ponuja postopnih 700 milijard za odkup slabih papirjev na Wall Streetu in pomoč zadolženim državljanom. Premalo za rešitev problemov, preveč za davkoplačevalce. Toda kaj reševati z državno pomočjo in koliko zdravilnih bankrotov prepustiti trgu? Rešimo Sterns in potopimo Lehman, nad gladino držimo Fannie in Freddie ... Politični voluntarizem je zamenjal tržnega, slabo zdravimo s še slabšim. Ne gre zgolj za moralni hazard tržne ekonomije, da z javnim denarjem rešujete zasebne interese, težji je politični hazard, da pomagate samo svojim. Casino finančni kapitalizem kot druga stran tovarišijskega kapitalizma.
EU je dodala nekaj demokratičnih zajčkov. Za začetek radikalno povečanje jamstev za bančne vloge državljanov, obljublja transparentna pravila in po zgledu Kanade hitre intervencijske reševalne akcije, zahteva pa tudi skupno koordinacijo G-8. Pred nami je šele prvo dejanje drame, prihaja še drugi del v obliki recesije. Če ne bomo našli ekonomskih rešitev, bo svet spremenil svojo politično podobo. Kitajska in Rusija sta na dobri poti te prerazdelitve. Za mokro vajo bi veljalo premisliti Tobinov davek na globalne finančne transakcije, pa koordinacijo centralnih bank in mehanizem zadnjega poroštva, predvsem pa sistem nadzora finančnih inovacij.
Sodobne družbe niso varne, če dovolimo zasebnemu sektorju, da postane močnejši kot demokratično postavljena država. To je lekcija sedanje finančne krize in bilo bi lepo, če bi jo razumeli. Se spominjate norega Leara, ki želi popraviti svoje stare napake iz razumnega obdobja? Pa mu ne uspe, ker so reči v resnici nepopravljive ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.