Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

13. 11. 2008  |  Mladina 46  |  Kolumna

Kam bo merila nova vlada?

Ozadja formiranja nove oblasti

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Seznam potencialnih ministrov Pahorjeve vlade je eden medijskih odzivov opremil celo s formulacijo »sanjska vlada«. Koliko je sanjska in kaj napoveduje pogled na ministrska imena?
Poenostavljene šablone ponavadi pravijo, da je premier Janez Janša avtokrat, bodoči premier Borut Pahor pa dialoški demokrat. Res? Njun presek je Karl Erjavec, ki je imel pod Janšo status resnega ministra, pod Pahorjem pa je postal pripovedovalec vicev. Zdaj ima njegova stranka resda rekordno število treh ministrov, toda z lepotno napako. Ko je bil objavljen seznam članov vlade, je moral Erjavec sklicati tiskovno konferenco, da je na njej pojasnil, da sta Ivan Svetlik in Zlata Ploštajner Desusov kader, da pa nista člana te stranke niti ne bosta v njo vstopila!!? Profesor Svetlik je bil celo predvolilni adut SD.
Popolno ponižanje stranke Desus, ki je dobila enega samega ministra, a še ta ne bo vodil ne obrambnega ne državotvornega ministrstva, temveč okoljsko, za katero doslej ni nikoli kazal preferenc. Še več, vprašanja okolja doslej sploh niso bila opazna topika upokojenske stranke. Manjša stranka, kot je LDS, pa dobi dva državotvorna resorja: notranje ministrstvo in pravosodje.
Rezultat koalicijskih pogajanj je torej popolna zmaga mandatarja Pahorja, ki je stisnil v kot Desus in mu vrgel nekaj drobtinic.
In sporočilo? Borut Pahor je izjemen pogajalec ali Borut Pahor je popolni oblastnik, ki je partnerja odrl pri živi koži? Prva zmagovalčeva poteza je popolna dominantnost. Pred štirimi leti sta Desus in Erjavec končala pogajanja z Janšo kot upoštevana partnerja!
Vsaka vlada ima tri prestižne ministrske položaje, za katere so vedno v zgodovini potekali ostri politični boji: zunanji, finančni in obrambni minister. V Franciji je prvi mož diplomacije Bernard Kouchner, nekoč legendarni vodja zdravnikov brez meja, pa zdravstveni minister pod Mitterandom, ki se je med bosansko vojno prebil v obkoljeno Sarajevo. Med nemškimi politiki se poleg kanclerjev spominjamo prav zunanjih ministrov: Hansa Dietricha Genscherja in zlasti temperamentnega Joshka Fischerja, vodjo stranke zelenih. Zunanji ministri po definiciji niso brezbarvni aparatčiki, ampak persone, ki prav s svojimi poantiranimi izjavami dajejo ton politiki.
Na Slovenskem ni bil prvi mož diplomacije samo Dimitrij Rupel, leta 1992 je v koaliciji z Drnovškom to mesto zasedel Alojz Peterle, vodja krščanskih demokratov in pred tem predsednik slovenske vlade 1990. In koga je izbral Pahor? - Kariernega diplomata Samuela Žbogarja, bivšega ambasadorja v ZDA, diplomatskega člana veleposlaništva pri Združenih narodih in državnega sekretarja na MZZ. Ga poznamo po kakšni izjavi, potezi ali izrečeni misli? Nak, kvečjemu po pripetljaju, da je iz njegovega kroga pricurljala skrivna vest, da so ZDA pledirale na Slovenijo, naj prva prizna Kosovo. Če seveda kot diplomatskih kvalitet ne štejemo njegovih tekov po maratonih v ZDA.
To, da je nekdo povsem spodoben uradnik, ga pač ne kvalificira za tako reprezentativno funkcijo. Še zlasti, če pomislimo, da je na ministrsko mesto pretendiral tudi Ivo Vajgl, bistveno bolj izkušeni diplomat, ki je bil večkratni ambasador, porte-parole še v Markovićevi jugo vladi, tudi slovenski zunanji minister, prvi mož v Drnovškovem predsedniškem uradu in ugledni politik Zaresa.
Borut Pahor se tako ni odločil za primernejšega kandidata, zunanjega ministrstva ni prepustil partnerjem druge najmočnejše stranke v koaliciji.
Finančni minister je zlasti v sedanjih časih osrednji položaj v vladi. Pahorjev jocker je France Križanič, ki ima potrebne strokovne reference, ne nazadnje je avtonomno držo nakazal v nedavnih medijskih pogovorih o državnem odkupu »Mercatorja«, saj je kot prioritetna dejanja postavil razrešitev procesov in preiskav, ki jih zoper malverzacije Boška Šrota vodijo državne institucije. Ker pa je gospod Križanič član SD, je tudi drugo osrednje ministrstvo v rokah Pahorjeve stranke.
Obrambni minister je tretja velika funkcija, tako zaradi obrambe države kot zavoljo velikega proračunskega deleža in slovenske udeležbe v operacijah NATA. Toda tudi to ministrstvo pripada SD prek gospe Ljubice Jelušič.
Če naredimo primerjavo z Janševo vlado '04, ugotovimo, da je od treh osrednjih ministrstev SDS prevzela prek Rupla samo zunanje ministrstvo, medtem ko je finance vodil prvak NSi Andrej Bajuk, obrambo pa predsednik Desusa Karl Erjavec.
Pahorjeva SD ima oblast nad tremi najbolj prestižnimi resorji, na katera svojih partnerjev ne pripusti.
Druga največja partnerica Zares je zasedla vsaj številčno sorazmerni del vlade, medtem ko je pravo presenečenje bogat izplen LDS. Dve državotvorni ministrstvi, o katerih je Desus samo sanjal, sta padli v roke Alešu Zalarju s pravosodjem in Katarini Kresal s policijo. S stališča skrbi za človekove pravice je kajpak neugodno, da ista stranka upravlja tako sile pregona kot sodno in tožilsko vejo, ki o delu policije potem razsojata. Toda bolj kot ta skrb bije v oči izbira LDS prav za ti dve ministrstvi, ki ne prinašata ministrom in z njima stranki nikakršne slave ne dobrega imidža. Doslej še nihče izmed slovenskih pravosodnih ministrov ni postal popularni politik, še manj pa ministri za policijo. Zakaj bi se tako izkušena stranka potegovala prav za ta dva malo priljubljena položaja? Če ne dobi popularnosti, kje je potem korist?
SDS pravi, da tajkuni zdaj odpirajo šampanjce. Res, če sodstvo, tožilstvo, kriminalisti in policaji niso posebej vneti, potem preiskave, procesi in sodni postopki v preiskovanju finančnega kriminala zvodenijo oziroma zastarajo. Obtožba na račun LDS in njene pomoči svojim finančnim botrom je sicer težka, dopustimo lahko sicer možnost, da bodo dejanja to demantirala, vendar se velja ozreti tudi v preteklost. Kaj je bila bit vladavine LDS med leti 1992-2004? Sanjsko okolje za prosperiteto vseh mogočih finančnih korporacij, ki v dolgem obdobju sploh niso imela nad seboj zakonov, po katerih bi bili kapitalski dobički obdavčeni, kriminalisti in tožilci pa niso bili usposobljeni in dovolj številčni za borbo z malverzacijami.
V času medvladja sta posebej vneta gospoda Boško Šrot in Zoran Janković. Prvi se požvižga na vse zakone in omejitve: v času ko zaradi finančne likvidnosti prodaja delež »Mercatorja«, nonšalantno kupi dodatnih 60 % časnika »Večer« in postane monopolist z lastništvom dnevnih časopisov, navzlic odporu časnikarjev in celo ministrstva za kulturo. Če so bili pred desetletji obrtniki ti, ki so imeli za nacionalni šport prelisičiti zakone in državo, to zdaj počne druščina okoli Boška Šrota.
Ljubljanski župan pa povsem ignorira zakone svobodnega trga, saj se kar neposredno s podjetjem »Vegrad« dogovori, da bo od njega odkupil stanovanja v vrednosti 20 milijonov evrov. Pričakovali bi javni natečaj, po katerem bo občina objavila, da išče najboljšega ponudnika, ki ji bo ponudil največ novih stanovanj za to vsoto, tekmo torej, v kateri bi bila vsa podjetja, ki gradijo stanovanja enakopravna. Ne, vse po domače, na štiri oči.
Pomenljivo bo torej videti, kako bo do teh zadev postopala Pahorjeva vlada.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.