Janko Lorenci

Janko Lorenci

13. 11. 2008  |  Mladina 46  |  Kolumna

Mercatorju do dna

Šrot grozi s prodajo, nova oblast v dilemi

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Zadeva Mercator je eden izmed okostnjakov iz Janševe omare. Ne bi ga bilo, če ne bi premier podjetja pod ceno prodal Šrotu in Bavčarju, da bi dobil vpliv na Delo. V bistvu je šlo za korupcijo velikanskih razsežnosti.
Velik je tudi zdajšnji problem. Če bi Šrot Mercator prodal tujcem, bi bilo to skrajno slabo. Nova oblast bo v zagati. Dobre in neboleče rešitve ni, nekaj pa bo morala storiti.
Mercator je hkrati primer zase in del privatizacije. Zanjo je bilo značilno, da je bilo domačega kapitala za naglo zasebno prevzemanje državnega premoženja vedno premalo. Če naj bi pomembna podjetja (blue chips) ostala slovenska, bi se morala država iz gospodarstva umikati počasi. Potrpljenja in samozavesti za tako postopnost ni bilo dovolj. K hitenju smo se ob močni asistenci tujine priganjali sami pod vplivom neoliberalnih pridig. Taka siljena privatizacija je prinesla nekaj odvečnih prodaj tujcem, veliko anomalij in sumljive nove bogataše.
Janševa vlada je privatizacijo pospešila, a lastništvo države zlorabljala še bolj kot prejšnje. Tudi velika večina velikih menedžerskih prevzemov se je zgodila v njenem času. Političnim zlorabam so se pridružile ekonomske - politični pohlep po oblasti je čedalje bolj spremljal pohlep po denarju.
Skratka, zadeva Mercator je, širše gledano, proizvod zgrešenega koncepta in zanikrne izvedbe forsirane privatizacije. A tudi primer zase - predvsem s kupčijo med Janšo, Šrotom in Bavčarjem. Direktorja sta dobila največjega trgovca, premier pa vpliv na Delo. Mojstri so sedli in se spečali.
Večina misli, da Šrot zdaj izsiljuje. Mercatorja mu takoj ni treba prodati, ker ni v taki finančni stiski. Res pa je, da se »prodajata« deleža Pivovarne in Infonda, ki ni v dobri finančni kondiciji. Vendar pa Šrota mika finančni tok Mercatorja, ki ga zdaj zaradi odločitev Urada za konkurenco ne more nadzirati. Tako je tudi on vsaj kratkoročno v pat poziciji. Oblast izsiljuje zato, da bi mu lastništvo legalizirali. Stavi na to, da bo Pahor zaradi javnega nasprotovanja prodaje tujcem prisiljen bodisi kupiti njegov delež v Mercatorju ali pa tako ali drugače legalizirati nekdanjo kupčijo in končati sitnarjenje nadzornih organov.
Toda razvoj dogodkov ni predvidljiv. Pahor si bo dogovor s Šrotom težko privoščil, raje se bo verjetno odločil za igro prek nadzornih organov. To se lahko zavleče in Šrota naposled res pripravi do prodaje. Ta možnost pa je od vseh najslabša.
Da Mercator ne pride v tujo last, je nekakšen kategorični imperativ. Kdo je lastnik, še zdaleč ni vseeno. Naša velika uspešna podjetja bi v lasti mednarodnih koncernov postala lokalne podružnice brez lastnega razvoja, dobički bi se odlivali čez mejo, v krizi bi jih lahko hitro zaprli. Njihovi možgani in blagajna bi bili drugje. To velja tudi za Mercator in navsezadnje za Slovenijo kot celoto.
V sedanji krizi je še očitneje, da tudi najrazvitejše in najbolj liberalne države svoja pomembna podjetja zagrizeno rešujejo in branijo pred tujimi prevzemi.
Mercator je torej treba obdržati v domači lasti. Možnosti za to je več.
Država s Šrotom potihem sklene kupčijo. Vlada se zaveže, da bo pivovarnarja pustila pri miru, ta pa obljubi, da Mercatorja ne bo prodal tujcem. Toda kje je pri takem človeku jamstvo, da ga ne bo prodal kdaj kasneje?
Drugič, država Mercator odkupi nazaj od Šrota in se sprijazni z njegovim profitom oziroma s svojo izgubo. To bi bila še najvarnejša možnost. Javno negodovanje zaradi Šrotovega tajkunskega profita bi ublažilo zadovoljstvo zaradi neprodaje tujcem. Slabosti: mahinacija Janša-Šrot-Bavčar bi posredno dobila blagoslov. In država bi plačala precej več, kot pa je dobil Kad ob prodaji, kar bi bilo slabo za davkoplačevalce.
Tretjič, Šrot prostovoljno proda Mercator državi po ceni, po kateri ga je kupil, in ji vrne tudi dobljene dividende. To bi bilo pohvalno dejanje. Vendar je malo verjetno, saj ima Šrot v rokah zavezujoče pogodbe. Morebitno spodbijanje teh pogodb bi se zavleklo. Dolgotrajno pravdanje poslovanju Mercatorja ne bi koristilo.
Četrtič, država kupi četrtino Mercatorja od malih delničarjev. S tem dobi vpogled v dogajanje v podjetju, Mercator pa bolj razpršeno lastniško strukturo, zanj morda najugodnejšo. Če želi in če mu gre za nohte, naj pri prodaji sodeluje tudi Šrot.
Vlada bi lahko Mercator branila tudi po francosko (z visokimi ovirami za tuje prevzeme), toda za to bi potrebovala veliko samozavesti, tudi do EU. Pahor sicer napoveduje, da bodo odločni in izvirni.
Primer Mercator potrjuje, da je model lastninjenja velikih podjetij doživel polom (ekonomist J. Prašnikar je sicer že leta 2002 predlagal, da bi taka podjetja privatizirali v obliki fundacij). Menedžerski prevzemi velikih podjetij so se zdaj zaradi krize in javnega ogorčenja ustavili sami od sebe in zlepa jih ne bo mogoče znova zagnati. Mercator je v teh okoliščinah postal prelomnica.
Kar zadeva blue chipe, bo morala vlada privatizacijo (koncentracijo lastništva) hočeš nočeš zamrzniti. Domačega kapitala še vedno ni dovolj, prodaja tujcem pa bi bila v tem času poceni delnic še bolj brezumna kot sicer.
Hkrati bo morala vlada jasno povedati, kako namerava voditi privatizacijo nasploh - kaj gre državi in kaj ne. Janševa vlada je pravzaprav delovala v korist zasebnega sektorja in premožnih.
Nova oblast se zdi glede Mercatorja in splošnih vprašanj privatizacije (ki v marsičem odloča o tipu slovenskega kapitalizma) negotova. Razlike v njej so velike, povsod se štulijo priskledniki, diletanti in včeraj spreobrnjeni neoliberalci. Če se Pahor ne bo oprl na kakovostne in v praksi preverjene ljudi, se bo zmeda nadaljevala. Če bo oblast pasivna, bodo stvari gnile in propadale kot Elan. Ali pa bodo sledili prevzemi iz tujine - roba je poceni.
Veliki škodljivec Šrot je s svojim izsiljevanjem vrnil Mercator v središče pozornosti. Njegova kupčija z Janšo se je iz napol pozabljenega škandala spremenila v realno grožnjo, da bo največje slovensko podjetje prodano tujemu lastniku. Grožnja prihaja sredi spremenjenih razmer. Poleg svetovnega položaja se je spremenil tudi položaj doma; javnost še ostreje nasprotuje prodaji blue chipov tujcem, Janša je izgubil oblast, policija in tožilstvo si ne bosta več mogla zatiskati oči in ušes.
Čas je, da se zadeva Mercator vrne k svojemu izvoru - sumljivi prodaji. Novo oblast morda mika: pustimo vroči kostanj pri miru, to je stvar nadzornih organov, ne pa politike ali tožilstva, ne drezajmo v Janšo. Tako ne gre. Pri nečedni kupčiji so osebki iz samega vrha politike in gospodarstva sodelovali na morda kriminalen način. O tem obstajajo javne izjave prič in številni indici. Dejanje je pohodilo vse standarde normalnega vladanja in gospodarjenja ter dela škodo še zdaj. Zato preprosto ne more ostati brez trde politične in policijsko-tožilske preiskave.
Šele potem bo mogoče presoditi, ali so kasnejša dejanja v zvezi z Mercatorjem sploh zakonita in veljavna. Vsaj toliko pa gre tudi za elementarno higieno v tej družbi. Nerazčiščene orožarske, mercatorske in podobne afere nas potiskajo v blato.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.