Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Kolumna

Čas za kaprice

Aktualni spopadi idej in politik

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Svet se je obrnil na glavo: cerkev, ki se običajno ukvarja z vrednotami in s transcendenco, se je izkazala kot izjemno uspešen podjetnik. Izmed njenih potez in besed bolj odmeva njena restavracija lastništva nad Blejskim otočkom kot pa besede škofa Antona Stresa, ki izpostavlja, kako je prav pohlep po bogastvu glavni vzrok katastrofalne gospodarske krize, in pridodaja, da se bo svet zdaj korenito spremenil. Institucija, ki je preživela več kot dva tisoč let, dobe vzponov in padcev, nacizem in komunizem, in živi z biblijsko vednostjo o sedmih debelih in sedmih suhih kravah, uteleša, če že ne ravno večnost, pa vsaj približek večnosti. Tu ji velja prisluhniti. Še zlasti, ker je prišla v sozvočje z ekologi. Anton Komat v svoji genialni knjigi Simbiotski človek ujame sodobni kapitalizem v njegovi biti, ko ta stremi k nenehnemu povečevanju produkcije, tako da celo od narave pričakuje, da se mu ukloni. Toda priroda se mu upira: pšenica porabi danes natanko toliko dni, da rodi, kot je potrebovala pred pet tisoč leti, in število dni brejosti krave se od pamtiveka do danes ni spremenilo niti za en dan. Skratka, poanta ekomodrecev je, da kmetijska hiperprodukcija z uporabo pesticidov in biogenetike povzroča okoljsko polucijo in samouničevanje človeka, ki danes brez antibiotikov in vrečke zdravil praktično več ne preživi. Njihov nasvet: omejimo zaslužkarske apetite in raje zaživimo v sožitju z naravo in si poiščimo nove prvinske vrednote nad opazovanjem stvarstva.
Medtem ko glas ekologov seže kvečjemu do njihovih prijateljev, so besede cerkve devalvirane, zakaj laična javnost bolj opazi njeno vnemo denacionalizacijskega upravičenca kot pa njeno izpostavljanje tistih vrednot, ki segajo prek utripanj borznih indeksov.
Povsem drugače ravna država. Njeni predstavniki, finančni eksperti in svetovalci v času borznih polomov nonšalantno napovedujejo prihodnost, ki bo čez leto ali dve spet taka, kot je bila v včerajšnjem času vsesplošne prosperitete. Kot da je vzrok poloma nekaj finančnih goljufov, ne pa gospodarski princip kot tak. Isti ljudje, ki pred letom niso opozarjali, da ekonomiji grozi kolaps, zdaj slikajo ponovni razcvet v bližnji prihodnosti. Zakaj ne, toda ta drža je v resnici religiozna, saj je njeno izhodišče upanje in vera, da bo kmalu spet tako, kot je bilo. Skratka, država in finančniki so postali verovanjski voditelji, cerkev pa nastopa kot skrajno racionalna institucija.
Kaj pa v tem trenutku počne slovenska politika? Njen najvišji predstavnik je kot najbolj usodno dejanje postavil obračun z eks-ministrom Dimitrijem Ruplom. Predsednik države Danilo Türk je za državni radio izjavil, da četudi bi imel gospod Rupel vse zakonske kvalifikacije, ga on ne bo imenoval za ambasadorja, saj mu kot človeku ne more verjeti, ker mu ne zaupa.
Državni predsednik kot prvo potezo po prihodu nove vlade izvede prav javno moralno diskvalifikacijo. Seveda ni gospod Rupel večna bit slovenstva in mu ne pripada dosmrtno seljenje s funkcije na funkcijo. Nova oblast ima pač pravico, da zdaj protažira druge funkcionarje, toda to navsezadnje lahko stori molče in dejanje vzame nase, kot na svojo pravico do izbire, ne pa, da to počne pod krinko skrbi za dobrobit Slovenije. Sporočilo predsednika Türka pa je oblastniško: ker se mi je Rupel s svojimi dejanji v preteklosti zameril, sem zdaj poračunal z njim.
V času, ko je beseda dobiček najbolj sveta in ko so menedžerji velike zvezde lepih intervjujev, se je na Slovensko vtihotapil apartheid. Z javnim pismom ga je v medijih obelodanila skupina intelektualcev, ki protestira zoper nečloveško ravnanje s tujimi delavci, ki ga prakticira veliko gradbeno podjetje Vegrad. Živijo natlačeni v zabojnikih, daleč pod higienskimi standardi, krepko podplačani in dobesedno delovno izkoriščani, daleč pod osnovnimi standardi dela in bivanja. Ker niso državljani Slovenije, niso vredni ne skrbi ne sočutja ne pomoči. Ombudsmanka Zdenka Čebašek - Travnik je zadnjič ostro vzkipela nad nacionalno televizijo, ker je risanko prestavila na drug termin, s čimer se rušijo ustaljene družinske navade. Toda ne pomnimo, kako je besno vstopila v spremstvu fotografov v zabojnike, kjer kot v prizorih iz taborišč bivajo drugorazredni ljudje, ki so na začasnem delu v Sloveniji. Ni manjkala samo ona, tudi delovni in sanitarni inšpektorji se obnašajo, kot da gradbišča in bivaki niso del Slovenije.
Del Slovenije pa so gledališča in revije. Mariborski župan Franc Kangler je za polovico zmanjšal podporo dolgoletni humanistični reviji Dialogi in ji ogrozil eksistenco, njegov ljubljanski kolega Zoran Janković pa je sklenil, da bo nasilno izselil Šentjakobsko gledališče.
Igralci in režiserji, ki pred meseci niso stali v protestnem zboru skupaj z vrtičkarji, so zdaj na vrsti za deložacijo. No, ne bo jih vrgel ravno na cesto, saj jim je odkazal prostore v dvorani Španskih borcev. Ko bi imel pod oblastjo gledališki stavbi Narodnega in Mestnega gledališča, bi jih preselil v načrtovano športno dvorano v Stožicah!
Župan je pač gledališko nepismen, saj ne ve, da teater ni samo ansambel, ampak je njegov inherentni del prav prostor. Poetika Gleja, Mladinskega in Šentjakobskega gledališča se je razvijala prav znotraj posebnih prostorov svojih matičnih stavb. Gledališče pač ni nogometni klub, ki ga lahko postaviš na poljuben stadion. A pomanjkanje čuta za umetnost je povsem človeško, usodno je, ko se združi z močjo oblasti, ki tiste, ki jih ne ceni ali ne mara, odriva in izničuje. Zoper Jankovićev barbarizem zdaj preplašeno nastopa skupina podpisnikov, ki ga moleduje k razumu. Takšne govorice poglavar Ljubljane ne posluša. Dokler je ministroval še Vasko Simoniti, je bil on faktor, ki se ga je župan Janković bal, saj mu je preprosto izdal odločbo, s katero mu je zablokiral načrte s Plečnikovo tržnico in Stadionom ter Kolosejem. Danes pa je njegov občutek moči še zrasel, saj ga v njegovih radikalnostih podpira celo vladna Golobičeva stranka Zares, ki je tudi del mestne Jankovićeve liste.
Najbolj svetel lik v mestnih zadevah je ta hip Mihael Jarc, ki napoveduje referendum o džamiji. Za svoje ideje oziroma predsodke se je pripravljen boriti, samoorganizirati in agitirati. Namesto diskurza jamranja udejanja sodobni evropski instrument pravice do referenduma: naj torej namesto županove kamarile odločijo meščani! Seveda se z njim toleranten človek ne bo strinjal, toda to bo storil tako, da bo prišel na referendum in glasoval proti njegovemu predlogu. Vendar pa je prav njegov aktivizem tisto, kar manjka šentjakobcem, vrtičkarjem, Botaničnemu vrtu in drugim žrtvam mestne samovlade.
Sicer pa klavrno vlogo igrajo tudi mediji. Namesto da predsednika Türka sprašujejo, kaj misli o Ruplu, bi ga lahko povprašali o Jankovićevi deložaciji Šentjakobskega gledališča, ter z istim vprašanjem prišli še pred kulturministrico Majdo Širca, pred Gregorja Tomca, Milana Kučana in druge njegove botre in zaveznike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.