Janko Lorenci

Janko Lorenci

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Kolumna

Naši komunisti

Iz komunizma smo odkorakali, v kapitalizmu pa čutimo nelagodje

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Po svoje je naravno, da med krizo kapitalizma včasih od nekod prileze spomin na komunizem.
Komunistične stranke nimamo, najbrž prav zato, ker smo v komunizmu živeli. Nostalgije po njem ni, a tudi sovraštva je razmeroma malo, čeprav oznaka komunist, izrečena v politični areni, še vedno velja za zmerljivko.
Na splošno lahko rečemo, da komunizem dokaj mirno sprejemamo kot del svoje zgodovine, iz katerega smo definitivno odkorakali in se vanj ne nameravamo vrniti. Bil je daleč od nebes, a tudi en sam pekel ni bil. V dobro mu lahko štejemo, da se je dalo v njem živeti manj stresno, da se je vsaj dozdevno potegoval za družbeno enakost in da se je pustil mirno predelati v demokratični kapitalizem. Na partijsko diktaturo smo v glavnem že pozabili, še zlasti, ker je bilo članov partije nemalo.
Hkrati se v kapitalizmu počutimo čedalje bolj nelagodno. V tem smo značilen del Zahoda. To je deloma povezano s sedanjo krizo, a je trajnejše in globlje od nje. Družbena zlovolja in negotovost naraščata že vrsto let. Enako kot pred drugo svetovno vojno kapitalizem po malem znova postaja sinonim za družbeno nepravičnost.
Tako je zato, ker plača povprečnega zahodnjaka caplja na mestu ali nazaduje, ker mu delovno mesto vedno bolj visi na nitki, ker se srednji sloj čuti ogroženega. Občutek varnosti večine nenehno kopni, manjšina pa hkrati odurno bogati. Bogati tudi družba kot celota, a samo statistično. Kolač se deli vedno bolj nesorazmerno.
Zmagoslavni pohod neoliberalizma že tri desetletja spreminja družbeno ravnotežje in občutje, zdaj je zakuhal še globalno krizo. Živčna politika rešuje velike špekulante in ogrožena podjetja, da bi preprečila splošni kaos, sicer pa govori, da bo znova postala sila nad kapitalom in bolj skrbela za splošni blagor. V Evropi je na oblasti v glavnem desnica, ki pa se previdno pomika na levo. V Ameriki se bo to morda zgodilo z Obamo. Država se, za zdaj v glavnem le kot gasilec krize, ki ne ve dobro, kaj bi po tem, ko bo požar pogašen, torej vrača na sceno, a s tem še zdaleč ni rečeno, da se je neoliberalizem že zlomil.
Najdlje je v kritiki sedanjega kapitalizma šla akademska sfera. V Evropi in Ameriki se na veliko razpravlja, ali gre za krizo v sistemu ali za krizo sistema. Neoliberalizem izgublja zadnje odkrite zagovornike. Ostrejši kritiki priznavajo, da je sedanja kriza neposredni izrastek neoliberalizma, ne pa samo posledica osamosvojenega in pobezljanega sveta financ. Toda s kritiko je mogoče iti še dlje: kapitalizem v neoliberalni fazi se odklaplja od socialnosti in se, če ne bo ustavljen, približuje naslednjemu koraku do popolne osamosvojitve - odklopu od demokracije.
Za neoliberalizem, turbokapitalizem, roparski kapitalizem, superkapitalizem ali kakor mu že rečemo, je demokracija breme in ovira. Trg deluje sam od sebe in darvinistično, za demokracijo pa se je treba truditi, dogovarjati in trg omejevati. Ker je demokracija vladavina večine, je treba za to večino skrbeti, dragocene denarce prerazdeljevati, to pa pomeni stroške in manjšanje dobičkov. Naravno nadaljevanje neoliberalizma bi bil torej prehod v mešanico kapitalizma in komunizma - denimo v kitajski kapitalizem z njegovim priznavanjem trga in odsotnostjo demokracije.
Ne zganjamo samo ironije; zahodne demokracije v resnici postajajo bolj avtoritarne. Izgovor za to iščejo v grožnjah terorizma, kriminala, migracij itd. Toda te grožnje so vsaj deloma stranski proizvod neoliberalizma. Ni si težko predstavljati naraščanja avtoritarnosti, če se bo v krizi obudil trd razredni boj. V Ameriki so med veliko depresijo javno razpravljali, ali ni krize mogoče rešiti samo z diktaturo. Evropi so diktatorji zavladali.
Akademske razprave so se v zadnjih dveh letih dramatično radikalizirale, a ostajajo omejene. Malo ali nič je razmišljanja onstran kapitalizma, se pravi o njegovih alternativah. Kapitalizem v bistvu ostaja edini okvir razmišljanja, prihodnosti brez njega tako rekoč ni.
To »kapitalistično enoumje« je po svoje razumljivo: vedno v zgodovini se je vsaka vladajoča družbena ureditev vse do bridkega konca zdela edina možna. Potem se je vendarle spremenila, včasih z nasiljem.
Tu je seveda tudi slaba izkušnja z že preizkušeno zgodovinsko alternativo - komunizmom. Obstaja tudi upanje, da je mogoče sedanji kapitalizem korenito izboljšati, ga civilizirati. Naposled pa si je, realno gledano, vsaj tačas težko izmisliti kak drug tako produktiven in hkrati, če je primerno obrzdan, še znosen model. S kapitalizmom je nekako tako kot z demokracijo: je najboljša med slabimi izbirami.
Toda sredi sedanje krize je še bolj aktualno to, kar sta že pred kakimi 70 leti rekla Alexander Rüstow in F. D. Roosevelt. Rüstow: »Model socialnega in ekološkega tržnega gospodarstva na eni ter liberalnega tržnega gospodarstva na drugi strani nista dve različici iste temeljne ideje, ampak dva povsem različna in nezdružljiva nastavka družbenega modela prihodnosti.« Roosevelt: »Zdaj vemo, da je vladanje organiziranega denarja enako nevarno kot vladanje organiziranega zločina.«
To so svareče besede. Prosto po obeh citatih je neoliberalizem tvorba iz drugega vica, v ničemer v sorodstvu s civiliziranim kapitalizmom in z njegovim zapovedanim upoštevanjem demokracije, socialnosti in okolja. Je nekaj, kar bi bilo treba pri priči ukiniti. Če ne zaradi dostojanstva ljudi, pa zaradi njihove eksistence. Že samo ekološki problemi se tako zgoščajo, da si bo lahko človeštvo privoščilo vedno manj neo- in tudi zapravljivega klasičnega kapitalizma.
V načelu pa je neiskanje alternativ za kapitalizem slabo. S tem se strinjamo z nekakšnim koncem zgodovine, to nas omejuje v nujnih popravkih kapitalizma, s tako samoomejitvijo si teže postavljamo pomembna vprašanja. Na primer: Kapitalizem brez demokracije je mogoč, toda ali je mogoča tudi demokracija brez kapitalizma? Kaj je pravzaprav socializem? Kako pri idealu ekosocialnega tržnega gospodarstva vzpostaviti ustrezno ravnotežje med okoljem, socialo in trgom? Kako ukrotiti pogubni diktat nenehne rasti?
V Sloveniji je takih razmišljanj malo tudi iz strahu pred obtožbami o komunizmu. To pove, da si zaradi senc preteklosti še nadevamo intelektualne omejitve. Toda prav tu je nekoč obstajal po malem specifičen komunizem. Se ga ne bi splačalo znova pogledati od blizu in morebiti potegniti kak koristen nauk za sedanjost? Smrtni greh to ne bi bil.
Novi vladi komunizma ni treba študirati, za premike v zvezi z neoliberalizmom pa mora vedeti in jih upoštevati.
S komunizmom in postkapitalizmom pa se v teoriji in praksi že zdaj temeljito ukvarjajo - naši neoliberalci. Gre za izrazito avantgardo, ki v temeljih ruši kapitalizem. Ko denimo zagovarja prodajo Mercatorja in drugih blue chipov tujcem, jasno pravi: ni pomembno, kdo je lastnik, ni pomembno, kam gre dobiček.
Še imamo komuniste, hvalabogu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.