dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

11. 12. 2008  |  Mladina 50  |  Kolumna

Kdo bo prevzel odgovornost?

Nismo dovolj veliki, da bi delali velike napake, in nismo dovolj majhni, da bi si lahko privoščili skromne rešitve

Vrh slovenskega gospodarstva, srečanje vodilnih menedžerjev in vladne krizne ekipe s prvim ministrom Pahorjem, je prinesel tri pomembna sporočila. Prvo sovpada s splošnim spoznanjem, da je zdrs v finančno in gospodarsko krizo globlji, hitrejši in bolj dramatičen od vseh dosedanjih pričakovanj. Toda šok je očitno ohromil tako vlado kot menedžerje in vsaj za sedaj ni znakov, da imajo pripravljene učinkovite strategije, politike in ukrepe za spoprijem s krizo. Zato se na koncu vsi zanašajo na drugega, na nekakšnega odrešitelja v zadnji instanci, ki bi naj ponudil čudežno odrešitev. Krog je tako sklenjen. Delavci in sindikati gledajo menedžerje v podjetjih, ti se obračajo na banke in državo, vlada se spogleduje z Brusljem in vsi skupaj verjamejo, da bodo nekaj storili v ZDA in na Kitajskem. Toda nihče ne želi prevzeti odgovornosti, čeprav vsi govore o zaupanju kot magični besedi odrešitve.
Psihologija krize je že opravila svoj lok. Iz maničnosti in panike na finančnem področju smo se preselili v pesimizem in depresivnost v realnem sektorju. Preskok je bil domala nezvezen, kazalniki gospodarskega in potrošniškega zaupanja so zgrmeli na ravni, ki jih še nismo videli. Kriza je povsod okoli nas, le v uradnih statistikah je še ne vidimo in politiki še vedno sejejo iluzije glede gospodarskih napovedi v prihodnjem letu. Sloveniji, pravijo, ne grozi recesija, leto 2009 bo težko, toda zasuk bo že v letu 2010. Toda zdaj že vemo, da so ZDA uradno v recesiji že vse leto 2008, da bo EU v evroobmočju zdrsnila na domala ničelno rast, da ima Japonska negativno rast in da tudi države BRIC radikalno znižujejo napovedi za 4 odstotne točke. Svetovno gospodarstvo bo prihodnje leto raslo domala trikrat počasneje kot pred letom dni, globalna kriza pa bo trajala vsaj do sredine 2011.
Slovenija kot majhno in odprto gospodarstvo dve tretjini BDP doseže na tujih trgih, in če se radikalno ustavlja izvoz, imamo nerešljive težave doma. Izhodišče vseh sprememb je torej bistveno znižanje napovedi gospodarske rasti za naslednje leto. Večina ocen še vendo napoveduje rast med 3 in 4 %, le OECD je napoved prepolovila (2,1 %), dejansko pa bo rast najverjetneje med 1,2 in 1,5 %. Slovenija bo v letu 2009 v recesiji in to je edina realna predpostavka naših načrtovanj. Višje ocene sicer lepšajo statistiko in lajšajo preračunavanje stroškov reševalnih ukrepov, toda to nikomur ne koristi. Menedžerji so v Cankarjevem domu imeli prav. V kriznih razmerah so čas, širina ukrepov in radikalnost različnih pomoči ključne za izhod iz krize. Tukaj bodo pomembne tri reči. Reševalni paket bo prijel, če bodo ukrepi, ki bodo podjetja oskrbela s potrebno likvidnostjo in zniževanjem stroškov, delovala v isti smeri in hkratno. Potrebujemo »reševalni šok«, da bi lahko umerili dejanske učinke in vrnili zaupanje v anticiklični premik. Prav tako je jasno, da vladni paket ne more vzdržati brez dveh drugih vzporednih reformnih procesov. Potrebujemo reformiranje socialne države po skandinavskih zgledih in program prestrukturiranja podjetij z vidika konkurenčnosti. Ne gre toliko za velike reformne programe, ki potem žalostno propadejo, temveč za smiselno umeščanje ukrepov v sistem, da bi jih lažje usmerjali in koordinirali. In na koncu imamo prioritete in odgovornost za izbiro hitrih, toda ne nespametnih rešitev. Za zagotavljanje likvidnosti finančnega sektorja in sprostitev bančnih kreditnih linij gospodarstvu potrebujemo hitro napoved in izvedbo emisije državnih obveznic. Nižje davke in prispevke, ki predvsem zmanjšujejo operativne stroške podjetij, morajo spremljati jasni programi prestrukturiranja podjetij. Predvsem pa nominalni vrednosti reševalnih paketov povsod po svetu letijo v nebo, realni prilivi in dejanski ukrepi pa so do sedaj desetina obljubljenega.
Trg dela je vedno končna postaja vsake recesije in preizkusni kamen politične vzdržnosti vsake ekonomske reforme. Tudi tukaj ni veliko slepomišenj. Zniževanje gospodarske rasti bo najverjetneje v dobrem letu povečalo število brezposelnih za 20.000 in treba se bo odločiti, kakšni so oportunitetni stroški države, da pomaga zaposlenim v podjetjih ali pa nudi pomoč brezposelnim. Podjetja lahko delimo v tri razrede. Prva za sedaj nimajo težav in pričakujejo od države predvsem pomoč za razvojni in konkurenčni prodor. Druga bodo izkoristila predvsem splošne olajšave za znižanje stroškov in iskala možnost preživetja v resnih programih prestrukturiranja. Za tretje ni pomoči in bodo v krizi preprosto potonila. In prav tukaj nastopi srž problema. Koliko zaposlenih odpustiti, katere družbe zapreti, kako ravnati pri tem?
V teh dneh imamo v ZDA značilno zgodbo s skoraj filmsko obarvanimi imeni. V državi Illinois rešujejo podjetje Republic, ki mu je Bank of America odrekla pomoč, čeprav je sama prejela državna sredstva, razjarjeni delavci pa so zasedli tovarno in zahtevajo, da jim menedžerji takoj poravnajo plače oziroma izplačajo odpravnine. To se bo najverjetneje zgodilo jutri tudi v Palomi, Elanu, Muri in drugod. Tipičen zaplet, ko se pomešajo ukrepi, odgovornosti in nastopi komunikacijski kaos. Eno od rešitev je pred stoletjem ponudil Marx, ko je v Kapitalu pisal o delavskih tovarnah kot o prebojnih točkah kapitalizma. Američani že desetletja poznajo lastninske načrte zaposlenih (ESOP, ESPP) in danes ima 11 milijonov delavcev v ZDA v lasti skoraj 12.000 podjetij. Kreativna rešitev za slaba podjetja so torej kompenzacijske sheme v obliki delavskega delničarstva. To je lahko skupen imenovalec za vlado, sindikate in deležnike podjetja, da ponudijo alternativne pristope za sedanji krizni menedžment in finančni potop podjetij. Druga pomembna alternativa, ki je ni v nobenih predlogih, so radikalne spremembe načina upravljanja. Ključni so slabi in politično nastavljeni nadzorni sveti. Profesionalizacija nadzornikov, politična nevtralnost in strokovnost pa bi že danes lahko rešili marsikatero podjetje.
Kreativna destrukcija postaja ključen vzvod sprememb. V začetku devetdesetih nam je uspelo s samosvojo tranzicijsko potjo, podobno velja tudi za današnji čas. Čakanje in posnemanje drugih je v takšnih primerih slaba popotnica. Nismo dovolj veliki, da bi delali velike napake, in nismo dovolj majhni, da bi si lahko privoščili skromne rešitve.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.